Zadnji dve desetletji je zaznamoval vzpon programske opreme, ki je omogočila splet, oživila pametne telefone in po besedah direktorja enega od tehnoloških velikanov zagotovila »bolj odprt in povezan« svet. A programska oprema, ki jo vsak dan uporablja na milijarde ljudi, ima v sebi vgrajene tudi kapitalistične ideologije tistih, ki jo ustvarjajo. Prihaja namreč iz podjetniške kulture z rastjo obsedene Silicijeve doline v ZDA in hoče to, kar hočejo njeni ustvarjalci: več ; to hotenje pa določa, kako deluje, kaj počne in kaj o(ne)mogoča. Rezultat je globalna populacija, odvisna od platform, ki v uporabnikih namenoma aktivirajo »željo po več«, potrebo, ki jo programska oprema zadovolji s števci »všečkov«, algoritemskimi viri ter neskončnimi obvestili, vse v službi tega, kar si tehnološki velikani najbolj prizadevajo uresničiti: več uporabnikov, več podatkov in več dobička. In čeprav so ustvarjalci teh platform obogateli in zasloveli, je njihov fokus na rast in obseg pustil sled družbenega uničenja. Trpijo duševno zdravje, zasebnost in demokracija; avtoritarnost, rasizem in dezinformiranost pa se krepijo. 20 let po vzponu programske opreme je želja tehnoloških velikanov po več spremenila njihovo najbolj hvaljeno prednost v njihovo največjo šibkost.