V svetu, ki nenehno hiti mimo nas, je tišina postala varno zavetje. Skozi serijo črno-belih fotografij raziskujem estetiko spokojne samote, ki ne straši, temveč pomirja. Črno-bela tehnika zame ni le estetska odločitev, temveč način, s katerim odstranim barvni šum in se soočim s tistim, kar ostane, ko svet utihne.
Poti, ki izginjajo v megli, in obrazi, ujeti v globoki zamaknjenosti, so mostovi med vidnim in tistim, kar (za)čutimo globoko v sebi. Moje fotografije ne ponujajo odgovorov, temveč odpirajo varen prostor za lasten premislek. So točka, kjer se srečajo harmonija in mir, narava in človek, senca in svetloba.
Razstava Dialog tišin izhaja iz spoznanja, da tišina nikoli ni prazna, temveč v sebi skriva tisoč obrazov. Je prostor, v katerem se zgodi dialog med svetlobo in senco, subjektom in objektom, fotografijo in opazovalcem ter tistim kar ostaja neizrečeno.