Scenarij: Roger Nimier, Louis Malle, po romanu Noëla Calefa
Fotografija: Henri Decaë
Glasba: Miles Davis
Igrajo: Jeanne Moreau, Maurice Ronet, Lino Ventura, Yori Bertin, Florence Carala
Produkcija: Nouvelles Éditions de Films
Julien in Florence se odločita ubiti njenega moža, njegovega šefa. Umor načrtujeta v petek popoldan, tik pred zapiranjem pisarn v središču mesta. Vse gre kot po maslu, Julien izvrši umor, pospravi dokaze ... in stopi v dvigalo, čeprav se zaveda, da se v petek popoldan ob določeni uri vsa elektrika v zgradbi odklopi. Julien obstane v dvigalu. Medtem noro zaljubljeni par pred zgradbo opazi Julienov šik avto, in ne mine minuta, ko ga ukradeta ter pobegneta proti periferiji. Medtem, ko skuša Julien najti pot iz dvigala, ga Florence obupano išče po celem mestu.
Dvigalo na morišče največkrat povezujejo z začetkom novega vala, a je kljub nespornim kvalitetam tako časovno kot stilistično še »nekompatibilen« z novovalovsko estetiko, čeprav je bil dobršen del filma posnet na realnih lokacijah. Lepo učinkuje kot premostitveni film med obdobjem meditacije nad ameriškim noirjem in drznimi eksperimenti zgodnjih novovalovskih kriminalk (npr. Godardovega Do zadnjega diha), poseben status pa brez dvoma uživa zaradi melanholične improvizirane glasbene podlage Milesa Davisa.