Solistki: Lucienne Renaudin Vary,trobenta in Mojca Bitenc Križaj,sopran
Interpret dramskih vlog: Aleš Valič
Program:
Felix Mendelssohn Bartoldy, Hebridi, uvertura, op. 26
Joseph Haydn, Koncert za trobento v Es-duru, Hob. VIIe/1
*
Ludwig van Beethoven, Scenska glasba za Goethejevo tragedijo Egmont, op. 48*
*Strnjeno besedilo tragedije Egmont za oratorijsko izvedbo Tilmanna Böttcherja in Matthiasa Brandta, po izvirnem besedilu J. W. von Goetheja
V spoju tradicije, intelektualne ostrine in sodobne miselnosti v Ljubljano prvič prihaja Komorni orkester iz Stuttgarta (1945), orkester z lastno, odmevno snemalno dejavnostjo ter nagrajenim izobraževalnim programom, ki postavlja visoka merila tudi prihajajočim rodovom. Že sedmo sezono ga vodi danes eden najbolj izstopajočih umetnikov, dirigent, violinist in komorni glasbenik Thomas Zehetmair.
Program napoveduje kar dva vrhunca: plemenitost in prefinjenost klasicizma bo izpovedala prejemnica laskavega naziva inštrumentalistka leta 2025 Opus Klassik, virtuozinja izjemne muzikalnosti, Lucienne Renaudin Vary. Ob Beethovnovi 200-letnici smrti pa bomo bržčas prvič v slovenskem jeziku slišali Scensko glasbo za Goethejevo tragedijo Egmont v oratorijski obliki: v premišljeno dramaturgijo vpleteni izvirni citati omogočajo jasno spremljanje poteka drame, a hkrati vzpostavljajo čutno vez med desetimi glasbenimi točkami. Gostujočemu orkestru se bosta pridružila vrhunska domača umetnika, sopranistka Mojca Bitenc Križaj in igralec Aleš Valič.
Kot poslušalec se želim potopiti v glasbo, razumeti njeno zgradbo, biti ganjen ob lepoti njenih razmerij in razkošju njenih strasti.
Thomas Zehetmair
Goethejev in Beethovnov Egmon
Historični grof Lamoral Egmontski je bil sredi 16. stoletja general in eden najvplivnejših državnikov v Španski (Habsburški) Nizozemski. Lojalen svojemu suverenu, španskemu kralju Filipu II., je kot goreč katolik sicer preganjal protestantske ikonoklaste, a je nasprotoval inkviziciji in odvzemu pravic nizozemskim stanovom, zaradi česar ga je kralj za svarilen zgled uporniškemu nizozemskemu ljudstvu obtožil veleizdaje in ga v sumljivem procesu, ki ga je vodil njegov odposlanec vojvoda Alba, obsodil na smrt z obglavljenjem. Njegova usmrtitev je bila eden od sprožilnih momentov t. i. osemdesetletne vojne, katere posledica je bila osamosvojitev Nizozemcev izpod španske vladavine.
Dobrih dvesto let pozneje je Egmontova življenjska pot navdihnila takrat že uveljavljenega pesnika in dramatika Johanna Wolfganga Goetheja; zlasti ga je impresionirala Egmontova – zgodovinsko izpričana – odločitev, da kljub prigovarjanju in svarilom prijateljev ne bo pobegnil pred prihajajočim Albo in njegovo vojsko, temveč bo do konca verjel v kraljevo pravičnost in se zavzel za mirno rešitev konfliktov. Čeprav se to njegovo stališče utegne zdeti politično naivno, pa je Goethe – bržkone v luči že napovedujočega se koncepta nacionalne države – v njem videl herojstvo plemenitega človeka, ki se je pripravljen žrtvovati za svobodo svojega ljudstva. V igro pa je vpisal še drugo raven tega pojma, osebno svobodo, ki se ne ozira na družbene konvencije ter dopušča ljubezensko zvezo med plemičem in meščanko. Izmišljena dramska oseba, dekle Klarica, je Egmontova velika ljubezen in sprva simbolizira to svobodo, a v sklepnem dejanju, ko se Egmont sooča z bližajočo se smrtjo, v njegovih sanjskih videnjih preraste v simbol svobode nasploh.
Goethe je svojo »žaloigro v petih dejanjih« v presledkih pisal dvanajst let; objavljena je bila leta 1788 in naslednje leto prvič tudi uprizorjena. Glasbeno spremljavo je predvidel že sam, kar je razvidno tako iz režijskih napotkov na nekaterih mestih v igri kot iz navodil v pismuprijatelju komponistu, naprošenemu, naj za uprizoritev Egmonta napiše glasbo (ta se ni ohranila in ni dokazano, da je bila kdaj izvedena).
Dobrih dvajset let pozneje je Ludwig van Beethoven prejel povabilo dunajskega Burgtheatra, naj napiše izvirno glasbo za uprizoritev Goethejeve igre; skladatelj je naročilo z veseljem sprejel, saj je bila Goethejeva misel v soglasju z njegovimi političnimi stališči, zaostrenimi po letu 1804, ko se je Napoleon oklical za cesarja Francije in tako razočaral vse, tudi Beethovna, ki so v njem videli utelešenje demokratičnih idealov.
Premiera uprizoritve s sodelovanjem polnoštevilnega simfoničnega orkestra je bila junija 1810.
V slovenščini je bil Egmont doslej uprizorjen dvakrat, obakrat v ljubljanski Drami: prvič leta 1896, drugič 1950; slednjo je režiral dr. Branko Gavella, ki je uporabil Beethovnovo glasbo, izvedeno v živo (orkester Slovenske filharmonije, dirigent Jakov Cipci). S to odločitvijo je bil Gavella skorajda izjema, saj so dramska gledališča čedalje poredkeje uprizarjala integralno Goethejevo besedilo, pospremljeno z Beethovnovo glasbo. Posledično je glasba zaživela samostojno; v želji, da bi vendarle ostala povezana z Goethejevo igro, je nastalo več besedil, ki tvorijo vez med posameznimi točkami. Tovrstnih izvedb Beethovnove glasbe za Egmonta se je oprijela oznaka »oratorijske«.
Za izvedbo, napovedano v Cankarjevem domu, je bilo izbrano vezno besedilo, ki sta ga leta 2019, ob 250-letnici Beethovnovega rojstva 2020, za Beethovnov orkester iz Bonna pripravila dramaturg orkestra Tilmann Böttcher in znameniti dramski igralec Matthias Brandt, ki je besedilo tudi interpretiral. Svojo verzijo sta, drugače od drugih avtorjev, sestavila izključno iz navedkov Goethejeve igre, tako da sta jo primerno okrajšala in dramaturško uredila z mislijo, da bo Goethejevi zgodbi z lahkoto sledilo tudi poslušalstvo, ki mu njene podrobnosti niso bile popolnoma znane.
Mojca Kranjc