Keramika že dolgo goji negotov odnos do minljivosti, ali, bolje rečeno, poskuša jo premagati. Z žganjem glina postane trajna, arhivska, primerna za muzej. V številnih delih se Danijela Pivašević namerno odpove temu koraku. Njena glina pogosto ostane surova, njena zemlja živa, njen material pa v neprestanem dialogu s časom. Kar se na prvi pogled zdi kot zavračanje tehnike, je v resnici izbira drugačne logike: ne fiksiranja, ampak kroženja; ne spomenika, ampak prehoda. Na približno 100 kvadratnih metrih v Narodnem muzeju Slovenije dve instalaciji to logiko naredita fizično otipljivo – skozi umivanje rok, skozi hojo po zvočnem labirintu, skozi tiho spoznanje, da material, ki se ga dotikamo, prihaja iz druge države kot mi sami. Izvor, prehod, skupnost, minljivost: razstava se ukvarja z velikimi idejami, a vedno skozi telo, skozi roko, skozi tisto, kar se lahko občuti in kar se na koncu razkroji. Medtem ko se obiskovalci premikajo skozi delo, njihov prehod spremljajo zvoki gline – nenačrtovani, nepovratni, oblikovani z ritmom vsakega posameznega koraka.