Digitalni stroji so pri svojem delovanju presenetljivo togi. Neizprosni so kot metronomi, njihov obstoj pa je vezan na natančno odmerjene ritme in zanke, katerim ne morejo ubežati. Nikoli se ne sprašujejo o svoji vlogi v procesu ustvarjanja vrednosti, nimajo sindikatov in ne stavkajo. Hkrati pa jih kot neločljiv del njihovega obstoja določajo napake. Redno se kvarijo in vztrajno delujejo drugače kot predvideno. Kakšen kritični potencial se skriva v ohromljenem boju algoritemskih entitet? Je »glitch« zgled za upor in stavke v času igrificiranega digitalnega kapitalizma?