V dobi, v kateri povezljivost jemljemo ko samoumevno, se komunikacija pogosto zdi svobodna in neomejena. Ko se omrežne infrastrukture čedalje bolj stapljajo z okoljem in izginjajo v njem, postaja občutek, da si vselej v stiku, nekaj naravnega. Objave, klepeti, komentarji in številne instantne reakcije oblikujejo podobo prostora, v katerem je komunikacija neposredna, živa in pogosto hrupna. A kako dostopen, vključevalen in demokratičen je ta prostor? Zaradi dušeče živahnosti in hitrosti sodobnih okolij le redko razglabljamo o ponavljajočih se oblikah izključenosti in odsotnosti: Kaj pa glasovi, ki jih ni mogoče slišati v »virih« in tokovih informacij? Kdo sme govoriti? Kdo posluša in kdo ostane utišan?