»Tulipanomanija je ime za obdobje v času nizozemske zlate dobe, v katerem so pogodbene cene nekaterih čebulic novega, modnega tulipana izjemno narasle, nato pa februarja 1637 strmoglavo padle. Na splošno velja za prvi zabeleženi špekulativni balon […] Izraz ‘tulipanomanija’ se zdaj večkrat metaforično uporablja za označevanje katerega koli velikega gospodarskega balona, v katerem cene sredstev odstopajo od njihovih vrednosti.« [1]
Pred odkritjem »mozaičnega virusa« leta 1920 ni nihče vedel, zakaj se cvetni listi nekaterih tulipanov progasto razbarvajo. Tulipani s barvnimi progami so tako postali dragocenejši, saj ni bilo mogoče napovedati, kateri cvetovi se bodo obarvali. S cvetjem se je trgovalo še v stanju čebulic, njihova lepota pa je bila izjemno efemerna in nepredvidljiva, tako da ne preseneča, da se tulipanomanija pogosto ne primerja le s terminskimi trgi, ampak tudi z različnimi špekulativnimi trgi od sodobne umetnosti do kriptovalut.
Mozaični virus je trokanalna video instalacija, ki temelji na naštetih analogijah. V njih umetna inteligenca, ki jo je umetnica izurila s pomočjo podatkovnega nabora 10.000 slik, ustvarja animirane tulipane s črtami na cvetnih listih, ki jih v realnem času nadzirajo nihanja na trgu z Bitcoini.
V Londonu živeča umetnica Anna Ridler si je instalacijo zamislila kot posodobljeno in nadgrajeno različico nizozemskega tihožitja s tulipani. Po umetničinih besedah so bila ta slikarska tihožitja kljub svojemu realizmu »botanično nemogoča« in izmišljena, saj vse upodobljene rože ne bi mogle cveteti sočasno. To nasprotje med »naravo« in »domišljijo« je ponovila in izboljšala z uporabo UI, ki si izmišlja nemogoče cvetove na podlagi resničnih. Ob tem se moralni pomen tihožitja, memento mori, ki nas spominja na kratkotrajnost in minljivost življenja, lepote in dobrin, osveži s sklicevanjem na nihanje finančnega trga.
Delo Mozaični virus je prejelo častno omembo Prix Ars Electronica 2019 v kategoriji AI & Life Art in je posebno tudi zato, ker je Anna Ridler fotografirala in ročno označila vsako posamično sliko tulipanov, ki jo je uporabila za učenje umetne inteligence. Ta nabor slik je postal še ena instalacija, Množica (Tulipani) (2018), ki razkriva človeški vidik, ki se skriva za strojnim učenjem. Za zanesljivo delovanje zahteva strojno učenje veliko količino podatkov (običajno več tisoč primerov) o posamezni kategoriji. Te nabore podatkov je večinoma treba ročno ustvariti in označiti, zaradi česar so v današnjem gospodarstvu zelo iskana dobrina.Na ta način tako Mozaični virus kot tudi Množica (Tulipani) tematizirata potenciale in meje kategorizacije, strojnega učenja in prilagajanja odtenkov resničnosti binarnemu razmišljanju strojev. Kot je v svoji recenziji zapisala Elaine Ayers, se je »urejeno razlikovanje med različnimi odtenki – belim in bledo roza, temno roza in rdečim izkazalo za nemogoče, tako za umetnico kot za njen algoritem. Mozaični virus in Množica (Tulipani) trdita, da umetnika in algoritma ni mogoče ločiti, ter da so rože neločljivo povezane s sistemi socialne in ekonomske valute.« [2]