Zvokotok v letu 2026 pod programskim vodstvom Tomaža Groma izpostavlja vprašanje zvočne geste kot izrazno in konceptualno jedro sodobne kompozicije, hkrati pa naslavlja raziskovanje zvočnega mišljenja onkraj interpretacije in premeščanje poslušanja v območje refleksije, materialnosti in neposredne prisotnosti.
Materialnost zvoka in telesna prisotnost gradita zvočno izkušnjo kot prostorsko-telesni dogodek. Zvokotok se tako izrecno odmika od tradicionalnega branja in se usmerja v ustvarjanje zvočnih dogodkov, ki se odzivajo, reflektirajo, odzvanjajo in evocirajo, ne da bi razlagali. Naslavlja glasbo kot misel, kot dejanje in kot navzočnost.
Glasba
– ne kot razlaga, temveč kot odziv.
– ne kot naracija, temveč kot prostor napetosti.
– ne kot reprodukcija, temveč kot dejanje v prostoru in času.