Komedija Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali Tuje hočemo – svojega ne damo v zgodnjem dramskem opusu Dušana Jovanovića na prvi pogled nekoliko izstopa, saj dokaj zvesto ohranja formo komedije. Naslanja se celo na predlogo z naslovom Trije rogonosci neznanega avtorja, ki spada v tradicijo commedie dell'arte . Plejboji so bili napisani leta 1972 in krstno uprizorjeni v MGL leto kasneje. Napisani so bili v duhu seksualne revolucije in pomladi ’68, pa tudi pod vplivom razmer v tedanji Jugoslaviji, na katere so se odzvali ustvarjalci najmlajše generacije. V njihovih delih se je pojavil nov fenomen, t. i. ludizem – svojevrsten odgovor na »težke« teme povojne generacije. Za ludizem je značilna popolna odvezanost od vsakršnega iskanja smisla, odgovorov ali rešitev na človekovo eksistencialno stisko; raje sprejema stvari takšne, kot so, in se namesto iskanja izhodov iz te stiske prepušča toku dogodkov v sproščeni igri. Vse to velja tudi za Plejboje . Gre za vrtinec radožive erotike, mladosti, nebrzdane sle, ki se nikoli ne zasiti. A v podtonih je čutiti tudi izpraznjenost, puhlost in egoizem družbe, ki se neprestano žene za užitki. Danes, pol stoletja po letu ’68, ostajata izpraznjenost in brezciljnost še vedno aktualni, pridružila pa sta se jima pehanje za denarjem in eksistenčni strah.