Kako se je v starogrškem obdobju razvila etika kot filozofsko raziskovanje človeškega in kot utemeljitev prave drže ( ethos ) posameznika do življenja in sveta?
Kaj imajo pri tem skupnega Sokratov poziv k skrbi za dušo, Platonov nauk o duši in učenju kot spominjanju ( anamnesis ), Aristotelova teorija srečnosti ( eudaimonia ) in njegova praktična filozofija v Nikomahovi etiki , v nadaljevanju pa tudi epikurejska etika duševne vedrine ( ataraksija ) ter etika stoikov ( apatheia ) in kinikov, med katerimi je bilo nekaj prvih predstavnikov anarhistične etične tradicije?