Tema filma je kolektivizacija na ukrajinskem podeželju – kmetje se uprejo posestniku, zasedejo zemljo in nanjo pripeljejo svoj traktor, skupno last, ki simbolično in lepo ironično (traktor je namreč hudo zdelan) napove prihod novega časa. Toda v Dovženkovem očesu, ki slavi podobe človeškega kljubovanja in navdušenja, čudeža narave, življenja in smrti, je to vznesena lirična pesnitev, polna hipnotičnih podob in epizod. V filmu svojega intimnega in umetniškega partnerja je Julija Solnceva odigrala zadnjo vlogo in bila tudi v vlogi asistenkte režije.