Napredek umetnostne zgodovine ni vselej linearen. Nekatera umetniška dela oziroma njihove ustvarjalce, ki so se dolgo skrivali v senci, včasih znova odkrijemo šele tedaj, ko se po že uhojeni poti vrnemo v preteklost. Takšen fenomen odlično ponazarja usoda Vivian Maier. Čeprav je bila v svojem življenju neznana, jo danes kot eno najpomembnejših fotografinj 20. stoletja postavljamo ob bok slavnim imenom, kot so Diane Arbus, Henri Cartier Bresson in Robert Frank. Vivian Maier je živela odmaknjeno in skromno kot guvernanta daleč od umetniških krogov. Šele po razmeroma poznem odkritjunjenega arhiva je širša javnost spoznala celoten obseg in pomen njenega dela.
Vivian Maier je bila rojena leta 1926 v New Yorku materi Francozinji in očetu avstro-ogrskih korenin. Njeno mladost so zaznamovale družinske napetosti in velika nestanovitnost. Del otroštva je preživela razpeta med New Yorkom in dolino Champsaur v francoskih Alpah.
V petdesetih letih se je dokončno ustalila v Združenih državah Amerike: sprva je živela v New Yorku, pozneje pa v Chicagu, kjer je skoraj štiri desetletja delala kot guvernanta pri različnih družinah. Ta poklic ji je omogočal, da je družbo opazovala pritajeno, z obrobja. V prostem času je s fotoaparatom v roki neutrudno pohajkovala po mestnih ulicah in fotografirala prizore iz vsakdanjega življenja. Njen fotografski opus je zelo obsežen: zajema namreč skoraj sto petdeset tisoč fotografskih podob in več sto filmov, posnetih na super 8- in 16-milimetrski
format.
Osrednje prizorišče ustvarjanja Vivian Maier je bila ulica. Zanimale so jo zlasti delavske četrti in tamkajšnji – zanjo brezimni – prebivalci. Prizadevala si je razkriti tisto, kar običajno ostane neopaženo: dozdevno postranske trenutke, iz katerih je v resnici stkana družbena resničnost.
Pomembno mesto v opusu Vivian Maier imajo tudi portreti. Rada je fotografirala obstrance: revne delavce, brezdomce, izobčence in samotarje, ki jih v družbenem prostoru navadno spregledamo. Upodabljala jih je dostojanstveno in stvarno, vselej brez inscenacij in posebnih učinkov. Prav zato njene fotografije razodevajo protislovja in napetosti tedanje ameriške družbe, ki prežijo za vseprisotno podobo »ameriškega sna«. Tu in tam je svoj objektiv uperila tudi v premožnejše družbene sloje, o čemer pričajo duhovite fotografije nekaterih predstavnikov visoke družbe.
Še en ključen vidik njenega opusa je pogosta navzočnost avtoportreta. Vivian Maier se namreč nemalokrat tudi sama pojavlja na svojih fotografijah, a le posredno: včasih kot senca na tleh ali kot odsev v izložbenem oknu, spet drugič pa je njena podoba fragmentarna. S takšnimi postopki je svojo prezenco vtisnila v fotografijo, ne da bi izgubila distanco do upodobljenega. Z avtoportretom je potrdila svoj obstoj v svetu, ki jo je zavoljo njenega družbenega položaja potiskal v ozadje.
Te podobe odslikavajo iskanje identitete in željo, da bi na tem svetu pustila sled in mu vtisnila pečat svojega bivanja v njem. Z leti se je njeno delo razvijalo in odpiralo novim oblikameksperimentiranja. Konec petdesetih let je začela s fotoaparatom znamke Leica fotografirati v barvah. Te so postale osrednji gradnik njene kompozicije: iz barv je ustvarjala vizualne ritme, podobne glasbenim oblikam. V tistem obdobju so jo začele zanimati tudi gibljive slike: takrat je s 16- in 8-milimetrsko kamero posnela številne filme.
Čeprav je bil njen opus izjemno obsežen, ga ni nikoli želela predstaviti javnosti. Večina teh fotografij je ostala v njenem življenju neobjavljena. Ta bogati arhiv so odkrili šele po njeni smrti leta 2009 in ga šele nato postopoma razkrili javnosti. A bržkone je prav to pozno odkritje pripomoglo k prenovljenemu razumevanju in vrednotenju njenega dela, ki danes velja za eno najbogatejših in najbolj pretanjenih upodobitev urbanega življenja v 20. stoletju.
Anne Morin, kuratorka razstave
Življenje Vivian Maier (1926–2009) je zgodba o dolgo spregledani fotografinji, ki je s pozornim opazovanjem mestnega vsakdanjika in naključnih mimoidočih ustvarila monumentalen dokument svojega časa, ki obenem razkriva globoko človečnost. Daleč od žarometov je ustvarila izjemen fotografski opus, ki je postal znan šele po njeni smrti, danes pa jo kot eno najpomembnejših fotografinj 20. stoletja postavljamo ob bok slavnim imenom, kot so Diane Arbus, Henri Cartier-Bresson in Robert Frank.
Zgodbo o njenem nenavadnem odkritju in življenju pripoveduje tudi dokumentarni film V iskanju Vivian Maier (Finding Vivian Maier), ki je med drugim prejel tudi nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarni film.