Izvajalec: Andreja Peklaj
Drveča mimobežnost digitalnega časa skrivnostnost bivanjske čarobnosti vse bolj pehà v okvire koristoljubne zasužnjenosti, ki mero vrednega postavlja v osrčje banalne poprečnosti. Iskanje sreče v nedrjih plehkega je človeka sodobnosti zaslepilo do mere, ko ni več sposoben odkriti porekla svojega notranjega miru in uzreti gotovosti vse-povezanosti bivajočega obsvetja. Ko je pomembno le še tisto, kar nam služi, pa čeprav ne vemo točno čemu, ostajamo slepi za navdihujočo mnogoigro narave, ki brezbrižna do naših sebičnih skrbi razgalja tančico svoje čarobne popolnosti. Kakšna sreča, da iz kadrov naše puhle vsakdanjosti pobegnejo zapisovalci luči, ki lahko v najlepšem soju svetlobe ujamejo tisto, kar bi sicer ostalo trajno skrito našemu površinskemu pogledu. Zaradi dovršene tankočutnosti, presunljive skromnosti in izrazne veličastnosti med njimi še posebej izstopa mojstrica fotografije Andreja Peklaj, ki je v svojem petdesetletnem ustvarjalnem opusu slovensko fotografsko krajino trajno zaznamovala z mnogoterimi impresivno navdihujočimi podobami narave in njene najgloblje skrivnostnosti. Širši javnosti znana predvsem po svojih sublimnih zabeleženjih Cerkniškega jezera, ki jih je pod okrilje vzel celo Unesco, se nam tokrat predstavlja s serijo fotografij kačjih pastirjev, ki jih je v izpreženi radovednosti skozi daljše obdobje svojega fotografskega ustvarjanja beležila na film, v zadnjem času pa tudi na digitalni senzor. Čeprav se fotografsko ustvarjanje Andreje Peklaj vse bolj staplja z digitalnim svetom, pa ne pristaja na manipulacije lepljenja tisočerih svetlobnih zapisov v tehnično popoln, a vsebinsko izpraznjen sterilen pečat. Fotografije kačjih pastirjev, ki nam jih predstavlja, izdajajo iskrenost fotografskega pogleda, ki pozornost bolj kot v vse drugo usmerja v pristno čudenje nad čarobnostjo raznoličja narave. Pričujoče fotografije kačjih pastirjev nakazujejo tri ravni, ki v svoji pomenonosnosti kalijo simbolno razsežnost za vsakega občutljivega gledalca. Kačji pastirji odeti v tančico jutranje rose izdajajo brezoblično prepletenost vsega bivajočega, ki se razločuje le za vsakokratni pogled. Ogreti s svetlobo jutranjega sonca se prebudijo v zaneseno radoživost in na krilih svobode napotujejo na poslednji smisel, združitev v paritvenem plesu. Mar ni to tisto, po čemer zadušeni med dobrinami hrepenimo tudi sami? Nerazdružljiva povezanost z bivajočim in radost prostosti sebe danosti dovršena v dotiku bližine srečanja ljubezni. Tankočuten fotografski pogled Andreje Peklaj izdaja mesto po-rajanja sreče, gledalcu pa preostaja hvaležnost estetsko razmišljujočega užitka ob srečevanju z njenimi podobami.
Peter Kuralt, filozof in fotograf
Andreja Peklaj je Mojstrica fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije (FZS) in nosilka naziva EFIAP (Excelenca FIAP) pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost FIAP. Rodila se je v Vikrčah pod Šmarno goro. Fotografira in razstavlja od leta 1973. Leta 1982 je postala članica Društva oblikovalcev Slovenije. Je članica Fotografskega društva Janez Puhar Kranj in ena prvih članic 1979. leta ustanovljenega Kulturno-umetniškega društva dr. Lojz Kraigher UKC in MF v Ljubljani, v okviru katerega je do leta 2022 vodila razstavno dejavnost v galeriji Nevrološke klinike. Leta 2019 je prejela častno priznanje zaslužne članice. Pri Fotografski zvezi Slovenije je od 2018 članica umetniškega sveta, ob tem pa tudi žirantka in selektorica domačih in mednarodnih razstav ter recenzentka drugim fotografom. Doslej je pripravila 99 samostojnih razstav (tudi likovno) doma in v tujini, sodelovala na veliko skupinskih in prejela mnoga priznanja in nagrade. Izdala je dve fotomonografiji o Cerkniškem jezeru, za kar ji je Unesco podelil Znak desetletja za varovanje naravne in kulturne dediščine, Občina Cerknica pa leta 2008 najvišje priznanje »12. junij«. Leta 2015 je prejela Listino častne članice Kabineta slovenske fotografije. Strokovna komisija pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) ji je v letih 2006 in 2016 za pomemben prispevek slovenski kulturi na področju fotografije dodelila štipendijo »vrhunsko prepoznavne avtorice«. Fotografsko društvo Janez Puhar Kranj in tudi Fotografska zveza Slovenije pa sta ji leta 2021 podelila najvišje priznanje – Puharjevo plaketo za življenjsko delo.
od 2. 4. do 13. 5. 2024, panoji v pritličju
torek, 2. 4., ob 18.00, pritličje, odprtje razstave