V svoji knjigi Konec zgodovine in zadnji človek iz leta 1992 filozof Yoshihiro Francis Fukuyama trdi, da bodo vrhunec liberalne demokracije in kapitalizma ter vloga novih tehnologij, s katerimi je mogoče spremeniti človeško bistvo, pripeljali zadnjo stopnjo človeštva. Če si s kritične distance ogledamo našo vsakdanjo medosebno komunikacijo, kot poteka na družbenih platformah, se z njim zlahka strinjamo. Tam se je medij pogovora in dialoga s svojo dolgo tradicijo v zahodni kulturi – od filozofije do gledališča in filma – spremenil do nerazpoznavnosti. Na platformah kot sta WhatsApp in Facebook Messenger so za komunikacijo med sogovorniki značilni kratki stavki, napake, kratice, medmeti in zelo razširjena uporaba vizualnih elementov, kot so emodžiji in GIF-i, s katerimi se podpira oziroma krepi verbalna vsebina sporočil. Poleg tega so ti pogovori pogosto asinhroni in celo potekajo hkrati z drugimi pogovori na spletu ali izven njega, kar pomeni, da se zanašajo na kratek obseg pozornosti in odpirajo vrsto možnosti za nesporazume in dvoumnosti. Vse to vemo, a smo tega tako vajeni, da je vzpostavljanje kritične distance, ki je potrebna, da dejansko vidimo, kako se je medij pogovarjanja spremenil, lahko vse prej kot enostavno.