Igrano-dokumentarni film, posnet po resničnih dogodkih, v katerem vsi liki igrajo same sebe: zgodba o ljubitelju filma Sabzianu, ki se pretvarja, da je filmski režiser Mohsen Makhmalbaf. Pod pretvezo, da išče lokacije za film, vstopi v življenje družine iz srednjega sloja. Močno sumničav oče začne raziskovati identiteto gosta, kar pripelje do razkrinkanja in aretacije. Na tej točki v zgodbo vstopita Kiarostami in njegova filmska ekipa. Abbas Kiarostami in Mohsen Makhmalbaf v istem filmu, eden za kamero, drugi pred njo. Le da se za slednjega izdaja moški, ki skuša v film spremeniti življenje samo, da bi tega lahko vsaj malo režiral po svoje, pa naj tisti, ki jih pri tem uporablja, to vedo ali ne. Da se zadeva zaplete legalno, je neizogibno, v svetu, kjer je identiteto mogoče ukrasti, ta ni drugega kot lastnina. »Največji dokumentarec o snemanju filmov,« je ocenil Werner Herzog, k čemur gre dodati, da ni razlikovanje med dokumentarcem in fikcijo v nobeni kinematografiji tako brezpredmetno kot ravno v iranski.