Valentin Oman (1935) je izjemno priznan in ugleden avstrijski umetnik, ki pogosto razstavlja tudi zunaj avstrijskih državnih meja, najpogosteje seveda prek trojno začrtane meje, ki je v neposredni bližini njegovega koroškega ateljeja v Bekštanju, v sosednji Italiji in Sloveniji. Razstave v Sloveniji imajo za umetnika še dodaten čustven in simbolni naboj, tu je imel precej izjemnih predstavitev in je slovenski publiki poznan avtor. Tokratna retrospektivna razstava je povezala za umetnika tri poglavitne postaje: avstrijsko Koroško (Muzej moderne umetnosti Koroške, Celovec), Dunaj (razstavišče Künstlerhaus) in Slovenijo.
V obsežnem retrospektivnem pregledu opusa, v katerem ni manjkalo niti državljanske angažiranosti, in se kronološko pne od 60. let prejšnjega stoletja pa do del, ki so nastajala še med razstavo na Dunaju in so v Kostanjevici prvič namenjena obiskovalcem.
Umetniško ustvarjanje Valentina Omana je vpeto v polje abstraktne figuralike in je izrazito ontološko. Vseskozi prehaja polje materialnega ter vstopa v polje duhovnega. Čas in prostor (tudi državne meje) sta v njegovih delih prežeta z minljivostjo in takšna je videti tudi Omanova figuralika na slikah. Ena od avtoric besedila v obsežnem katalogu, umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, je Omanovo delo označila z besedami: »Slika-relief ali relief-slika, grafični odtis ali matrica, slika ali skulptura; vse se prepleta in prehaja iz enega medija v drugega, dokler se ne poveže v Omanovo specialnost: dialog s prostori. Ni pomembno ali gre za notranjost ali zunanjost lupine, za sakralni ali profani prostor. Artefakti zaobjamejo prostor, zrcalijo navzven ali navznoter, postanejo koža arhitekture, ki povezuje notranjost in zunanjost; so kot okna, skozi katera lahko gledamo noter ali ven«.
Besedilo: Christine Wetzlinger-Grundnig, MMKK
Kustos: Goran Milovanović
Foto: Tomaž Grdin, arhiv GBJ