V predstavi se uporabljajo močnejši svetlobni učinki, ki deloma osvetljujejo tudi občinstvo.
Zaradi svetlobnih učinkov je predstava neprimerna za osebe z epilepsijo.
V potu mojega obraza je scenski koreografski esej o »mogočem« stanju stvari – spekulativni odraz strahov, upov in fantazij, povezanih z razmerjem med tehnološkim razvojem in svetom dela. Industrijska revolucija je že od svojih začetkov prebujala upanje v možnost osvoboditve človeka od (odtujenega) dela. Stroji, avtomatizacija in tehnološki napredek so obljubljali krajši delovni čas in pravičnejšo porazdelitev napora. Ta potencial pa ni bil nikoli uresničen. Nasprotno: danes, v trenutku, ko so umetna inteligenca in avtomatizirani sistemi sposobni skoraj povsem odpraviti človeško delo, smo priča pospešenemu družbenemu razkroju, rasti neenakosti in vse večjemu številu »odvečnih« ljudi.
V fantazijah desnega akceleracionizma se ta proces ne dojema kot problem, temveč kot nujen in celo zaželen izid. Pospeševanje trga, tehnologije in družbenih razlik se razume kot proces, s katerim se svet »očisti« tistih, ki ne morejo slediti njegovemu tempu. Namesto osvoboditve od dela se izrisuje hladna vizija prihodnosti, v kateri je preživetje privilegij in ne pravica. Predstava V potu mojega obraza , izhajajoč iz te protislovnosti med realnimi tehničnimi možnostmi skupne osvoboditve in političnimi imaginariji, ki sprejemajo kolaps, selekcijo in družbeni razkroj kot normalno stanje, nas želi soočiti z vprašanjem, komu to pospeševanje zares služi in kakšno ceno zanj kot družba plačujemo.
Avtorja Sebastijan Horvat, ki je za svojo režijo prejel številne nagrade doma in v tujini, in Milan Marković Ramšak, znani dramatik, dramaturg in scenarist, sta tokrat v sodelovanju s koreografinjo Lado Petrovski Ternovšek ustvarila predstavo kot koreografsko telesno matrico, ki deluje onkraj meja dramskega pripovednega gledališča in ki svojo politično dimenzijo išče v odrski poeziji in afektu, osvobojenem partikularne psihologije in klasične odrske identifikacije.
Vročina. To je tisto, kar mi pomenijo velemesta. Izstopiš z vlaka, odideš s postaje in udari te z vso silo. Vročina zraka, prometa in ljudi. Vročina hrane in seksa. Vročina visokih stavb. Vročina, ki priteka iz podzemnih in predorov. V velemestih je vedno deset stopinj bolj vroče. Vročina se dviga s pločnikov in pada z zastrupljenega neba. Avtobusi izdihavajo vročino. Vročina izžareva iz množic nakupovalcev in pisarniških delavcev, celotna infrastruktura temelji na vročini, obupano troši vročino, poraja novo vročino. Končna toplotna smrt vesolja, o kateri znanstveniki tako radi govorijo, je že na poti in lahko čutiš, kako se dogaja okoli tebe v vsakem velikem ali srednje velikem mestu. Vročina in vlaga.
Don Delillo v Nick Land, Stalitev