V fotografskem projektu Časovna zanka: bodoči spomini Urška Špende raziskuje čas kot večplasten, krožen pojav ter prostore, ki se zdijo znani, a so hkrati oddaljeni in nedosegljivi. Zrnata tekstura risografije in rahlo zamaknjene barve ustvarjajo občutek bodočega déjà-vuja – spomina na nekaj, kar se še ni zgodilo.
Urška Špende je fotografinja, ki se je fotografsko oblikovala v okviru študija medijske produkcije. S fotografijo se aktivno ukvarja od leta 2020, deluje pa na področjih komercialne, dokumentarne, umetniške in konceptualne fotografije. V svojem delu raziskuje odnose med svetlobo, prostorom, časom in spominom ter ustvarja podobe, ki presegajo dokumentiranje trenutka
Razstava Časovna zanka: bodoči spomini odpira prostor za razmislek o času kot večsmernem, krožnem pojavu, ki se razprostira na različnih ravneh doživljanja. Je vizualna raziskava nelinearnega časa in liminalnih prostorov. Fotografije ne sledijo linearni pripovedi, temveč delujejo kot drobci občutij, ki se izmikajo konkretnemu trenutku. V ospredju so prizorišča, ki niso ne povsem znana ne povsem tuja: prostori preloma, ki se razkrivajo kot potencialni spomini, ne pa kot zapisi dejanske zgodovine.
V teoriji vizualne umetnosti so liminalni prostori tisti, ki ležijo na meji med dvema stanjema – prostori, ki niso ne tukaj ne tam. Zamegljena dokumentarnost in sanjskost se navezujeta na fotografsko poetiko Hiroshija Sugimota in Andreasa Gurskyja. Ti prostori učinkujejo kot vmesni pas med realnostjo in fikcijo, kot kulise, ki čakajo na dogodek, čeprav se ta morda nikoli ne zgodi.
Hodniki, prazne sobe, neosvetljeni koti in prostrani zunanji prizori so prikazani kot točke, na katerih se ustavi logika časa. Ponekod so prostori natančno določljivi, a hkrati učinkujejo kot prizori možnosti. Urbani antropolog Marc Augé je anonimne, funkcionalne prostore, ki lahko pomembno vplivajo na identiteto, kulturo in odnose, poimenoval nekraji.
Razmislek se razpre tudi k Nietzschejevi ideji večnega vračanja: stanju, v katerem se trenutki ne končajo, temveč krožijo in se preoblikujejo. Fotografije delujejo kot vizualni odmevi teh misli. Ne prikazujejo enkratnosti, temveč možnost ponovitve in predrugačenja.
Osrednja ideja razstave je občutek bodočega déjà-vuja – zaznava izkušnje, ki je gledalec še ni doživel, a je že vtisnjena v njegov zaznavni prostor. Spomin se tu ne nanaša na preteklost, temveč na nekaj, kar se šele oblikuje.
Razstava združuje fotografijo in risografijo. Risografija ni zgolj tehnična izbira, temveč vsebinski poudarek, ki se tesno povezuje s konceptom razstave. Plastenje barv, rahli zamiki in značilna tekstura ustvarjajo občutek ponavljanja, odmeva in sanjskosti.
Vstop v razstavo je vstop v časovno zanko, v kateri vprašanje kdaj ni več bistveno. Nadomesti ga vprašanje kje: kje smo v odnosu do svojih spominov, kje je meja med notranjim in zunanjim ter kje se čas prelomi.
dr. Mateja Palčič Puzzer
Kuriranje: Vesna Pajić in dr. Mateja Palčič Puzzer.
V sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti, Območno izpostavo Koper.
Razstava je na ogled do 23. novembra.