Razstava izhaja iz ulične fotografije kot prakse, ki vsakdanje posameznike postavlja v središče vizualne pripovedi. V javnem prostoru neprestano nastajajo prizori, ki običajno ostajajo neopaženi. Ta projekt jih prepozna kot nosilce pomena in jih prevede v podobe, v katerih vsak posameznik za trenutek postane protagonist, brez režije, brez posega, zgolj skozi moč pogleda in izbiro trenutka. V slovenskem prostoru je ulična fotografija še vedno izrazito slabo zastopana in pogosto razumljena kot spontano opazovanje. Razstava jo postavlja kot zavestno, dolgotrajno in metodološko premišljeno prakso, ki temelji na opazovanju, ponavljanju in selekciji. Fotografije niso naključni ulovi, temveč plod kontinuiranega dela v istem urbanem okolju, kjer se skozi čas izluščijo prizori z notranjo napetostjo, dramaturgijo in vizualno težo. Prostor razstave – Mala galerija Cankarjevega doma – je pri razstavi razumljen kot podaljšek ulice; gre namreč za prehoden prostor, kjer se ljudje ne ustavijo nujno z namenom ogleda in postavitev se temu prilagodi.