V zadnjih letih v slovenskih gledališčih vse bolj opažamo premik v vsebinah predstav: družbenim kritikam kapitalizma, patriarhata in neenakosti se vse pogosteje pridružujejo uprizoritve, ki se lotevajo vprašanj podnebne krize. Gledališki ustvarjalci vse bolj raziskujejo zgodovinske vzroke, iščejo možne rešitve in preizprašujejo miselne sisteme podnebne apokalipse, v kateri živimo. Vreme ni več nevtralna tema za pogovor. Tako skrajno je, da o njem ne moremo več govoriti, ne da bi se v pogovor prikradla negotovost – ali strah pred tem, kar še pride.