Bertolt Brecht
Režija: Davide Sacco, Agata Tomšič / ErosAntEros
Koprodukcija: Gledališče Emilie Romagne ERT / Narodno gledališče, Slovensko mladinsko gledališče v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana, TNL – Luksemburško narodno gledališče, Stalno gledališče v Bolzanu, ErosAntEros – POLIS Teatro Festival
Premiera: 10. 11. 2024 (Mladinsko), 18. 4. 2024 (gledališče Arena del Sole – ERT, Bologna)
Predstave
nedelja / 10. 11. / 19:30 / Cankarjev dom / Nakup vstopnice
ponedeljek / 11. 11. / 19:30 / Cankarjev dom / Nakup vstopnice
Zasedba
Klemen Kovačič
Danilo Nigrelli
Ivan Peternelj
Katarina Stegnar
Blaž Šef
Agata Tomšič
Matija Vastl
Milan Fras
Vokal
Mina Špiler
Vokal, efekti
Bojan Krhlanko
Bobni
Rok Lopatič
Sintesajzer
Vitja Balžalorsky
Kitara, efekti
Felix Adams, Marco Lorenzini, Maximilien Ludovicy-Blom, Wolfram Koch, Pitt Simon, Philippe Thelen
Na videu
Boris Kos, Robert Prebil, Matej Recer, Klemen Ulrih, Vito Weis
Na zvočnem posnetku
Ustvarjalci
Prevod (slovenščina): Mojca Kranjc
Prevod (italijanščina): Franco Fortini, Ruth Leiser
Prevod (angleščina): Ralph Manheim
Koncept, scenografija: Davide Sacco, Agata Tomšič / ErosAntEros
Izvirna glasba v živo: Laibach
Skladatelj: Matevž Kolenc
Dramaturgija: Urška Brodar, Florian Hirsch, Aldo Milohnić, Agata Tomšič
Oblikovanje videa: Akaša Bojić, Luka Umek / Komposter
Oblikovanje svetlobe: Vincenzo Bonaffini
Oblikovanje zvoka: Matej Gobec, Marko Turel
Kostumografija: Arianna Fantin
Lektorica za slovenščino: Mateja Dermelj
Asistentka režije in dramaturgije: Ula Talija Pollak
Tehnični vodja: Massimo Gianaroli
Vodja predstave: Liam Hlede
Odrski mojster: Alfonso Pintabuono
Rekviziti: Luca Piga
Lučni mojster: Lorenzo Maugeri
Tonski tehnik: Andrea Melega
Video tehnik: Salvatore Pulpito
Garderoberka: Eleonora Terzi
Nadnapisi: Tina Malič
Opis
Ekonomija, kapital, finančne špekulacije, izkoriščanje delavk_cev so vodilne teme Brechtove Svete Ivane Klavniške , napisane po velikem zlomu newyorške borze leta 1929, ki je najprej v ZDA in nato v Evropi povzročil desetletno gospodarsko krizo, propadanje industrije, zapuščanje zemlje, brezposelnost, revščino – vse do začetka druge svetovne vojne. Danes smo v nenehni krizi, proizvodna središča so se premaknila, velike delavske množice ne živijo več na privilegiranem Zahodu in lastnike je teže prepoznati, vendar se izkoriščanje živih bitij in virov ni končalo; nasprotno, prišlo je do novih sprememb – globalnega segrevanja, vojn, pandemij, energetske krize –, ki so vse posledice istega bolnega gospodarskega sistema. Zaradi vsega tega je Sveta Ivana Klavniška še zmeraj sodobno besedilo, saj se ukvarja s temami, ki so nam blizu, in ponuja možnost, da jih s pomočjo dokumentarnih videoposnetkov povežemo v dialektičen odnos z našo sedanjostjo. In če so milijarderji znova prebrali Marxa, da bi kapitalizem rešili pred njim samim, me_i znova prebiramo Sveto Ivano Klavniško , da bi se ga osvobodile_i. V uprizoritvi smo Brechtove besede zaupale_i igralkam_cem, ki govorijo različne jezike, saj lahko v času globalizacije samo s skupnimi močmi dosežemo revolucijo, ki bo prihodnjim generacijam zagotovila, da bodo še živele na tem planetu. Glasbo za predstavo je ustvarila kultna skupina Laibach, ki tudi v živo nastopa na odru.
Iz tiska
To besedilo zaradi snovi (posodobljena različica doživetij device Orleanske na peklenskem dnu ameriškega kapitalizma, v čikaških klavnicah, kjer se odvijajo spopadi med lastniki ter med njimi in delavci, srečo in nesrečo pa določa Borza – nazadnje vedno v škodo »tistih spodaj«), predvsem pa razvojnega loka v duhu politične basni pogosto po krivem zamenjujejo z Brechtovimi učnimi komadi, kot so Badenski učni komad o soglasju , Ukrep ali Izjema in pravilo , namenjenimi zgolj urjenju revolucionarnih vajencev. V resnici pa imamo opraviti z zapleteno in navdihnjeno dramo, s čisto pravo tragično zgodbo – ne le zato, ker se predvidljivo konča s smrtjo »junakinje«, temveč predvsem zato, ker se v nasprotju z zgodovinskim izvirnikom ta Ivana zave, da ji je spodletelo, in spozna jalovost »dobrote«, ki ne preide v dejanje, čeprav jo k temu navsezadnje sili tudi vest. […] Duo ErosAntEros se že nekaj časa posveča angažiranemu gledališču, ki se sprašuje o vlogi umetnika v družbi, ne da bi ob tem zanemaril formalne raziskave in izrazne inovacije. Davide Sacco in Agata Tomšič, ki Ivano tudi igra, v tej zahtevni štirijezični večmedijski uprizoritvi (z obilico videa v živo in na posnetkih) stavita na aktualnost Brechtovega dela in se tako kot v svojih prejšnjih delih (od Alarmov! do Meja , od Libije do Gaje ) še naprej ukvarjata z velikimi krizami sodobnega globaliziranega sveta, v katerem je klasični kapitalizem privzel manj očitni, zato pa nič manj zahrbtni in neusmiljeni obraz neoliberalizma.
(Marco De Marinis, Il Fatto Quotidiano – blog, 28. april 2024)
Nova dramaturška interpretacija Svete Ivane Klavniške , kot jo je zastavil duo ErosAntEros, je prizorišče velike gospodarske krize in krize trga dela iz leta 1929 prestavila v sedanjost. Čeprav je od Brechtove Svete Ivane minilo 90 let in je kapitalistično-neoliberalni trg dela in financ do današnje, postfordistične dobe doživel velikansko preobrazbo, imata ti zgodovinski obdobji marsikaj skupnega. [...] Predstava je živahna, poudarjeno večmedijska, v prizorih vidimo celo neposredno projicirane posnetke pametnega telefona v rokah Slifta (Blaža Šefa), s katerim ta spremlja Maulerjeve premike na odru. Številne breaking news o najnovejših dogodkih v gospodarstvu posnemajo psihedelični slog ameriških medijev; prevladujoči barvi, ki ne puščata prostora za drugačna občutja, sta rdeča in črna – strast in smrt, a nasprotij bi bilo lahko še ničkoliko –, srednjih poti ni, mogoče je le zmagati ali izgubiti, predvsem navadne ljudi pa zadeva boj proti krivicam, nazadovanju demokracije in pravic, uničevanju naravnega okolja na planetu. V 110-minutni predstavi sta nosilni vlogi, Mauler in Ivana Dark, pomembni, natančno izdelani in prepričljivi. Igra v različnih jezikih je navdušujoča: poleg tega, da razpira širši pogled na svetovno družbo, nas opominja, da je na Zemlji sicer veliko različnih ljudstev, vendar jih – medtem ko skuša politika zaradi finančne koristi svetovno prebivalstvo razdvajati z nacionalističnimi in rasističnimi strategijami – glavna življenjska vprašanja, boj za preživetje, vedno laže združujejo. Glasbena skupina Laibach bo morala svojo eksperimentalno glasbo morda odigrati še z več decibeli, da bo prebudila speče ali, še slabše, brezbrižne.
(Laura Sestini, The Black Coffee, 27. april 2024)
Zdi se, da smo že pozabili, kaj in kje smo, saj smo nezavedno pogreznjeni v »meglo« razuma, ki že leta spodkopava in osvaja naš um in srca; zavajajočo meglo, za katero se bojimo, da je kot mimetični učinek vdrla celo na odre številnih – dandanes morda žal bolj italijanskih kot evropskih – gledališč. Zato se zdi, da smo pozabili, da še vedno živimo v sistemu (ali da smo vanj vpeti še bolj kot nekdaj), katerega motor sta družbena neenakost in vedno manjša peščica, ki izkorišča vedno večje množice, kar je »strukturno« neravnovesje, na kakršno je opozoril že Karl Marx in ki proizvaja in ohranja ekonomski »kapital« kot edino mogočo obliko bogastva. […] Umetnika iz tandema ErosAntEros, sijajna Agata Tomšič in Davide Sacco, ki ju je odlično podprla slovenska glasbena skupina Laibach, sta dobro opomnila na vse – in ob tem na bolečino, ki je tako zelo človeška –, kar škoduje življenjem moških in žensk, včasih celo nekaterih tam zgoraj, saj je tudi njim odvzeta človeškost in so od nje odtujeni. [...] Prvi bistveni element te preobrazbe, popolnoma zveste Sveti Ivani Klavniški , je večjezičnost, saj je uprizoritev zasnovana v štirih različnih jezikih (italijanščini, nemščini, slovenščini in angleščini) in nas tako opominja, da danes živimo v »globalnem« svetu, a tudi v številnih »malih domovinah«, ki se zapirajo same vase. Drugi je uporaba glasbe; naj spomnimo, da jo v predstavi, ki ne temelji na eni Brechtovih glasbenih dram, v živo odigra skupina Laibach. Ta snov, s katero se ukvarja besedilo, izpiše z zvočnostjo, in to ne le zelo sodobno, temveč zlasti težko in prodorno, kar ustvarja nenavadno odtujeno brechtovsko vzdušje (da bi razumeli, se odmaknite od eposa). [...] Nazadnje pa je estetsko zelo zanimiv likovni prenos epske scenografije, izveden s ponavljajočimi se videoprojekcijami posnetkov, nekaterih ne prav lahko prebavljivih, iz sodobnih »klavnic«, s katerimi so poudarili fizično in s tem konkretno materialno naravo izpostavljenih nasprotij. [...] Kompleksna, zelo razplastena predstava s številnimi miki in tudi neštetimi implikacijami, ki jih duo ErosAntEros dobro (in pogumno, kakor je danes treba) obvlada, je scensko, glasbeno in igralsko zelo dobra, čeprav bi bilo treba zlepiti še kak narativni okrušek. Scenografija in tragično militaristični kostumi so ubrani, hkrati pa sami po sebi lepi. Predstava, ki nas na trenutke pozitivno »zbega«, je požela bučen aplavz številnega občinstva.
(Maria Dolores Pesce, Sipario.it, 21. april 2024)
Danilo Nigrelli je izjemen, ko z ironijo prikaže lik domnevnega filantropa Maulerja, kralja mesa, ki bi se rad izognil velikanskim izgubam in povečal bogastvo, tako da uničuje svoje delničarje, tekmece, proizvajalce mesa in živinorejce, varčevalce in seveda delavce. Vsi so potrošna roba, vsi lahko zaradi koristi peščice ali celo enega samega končajo v mesoreznici. Učinkovite so videoprojekcije nekaterih likov, ki se z Maulerjem pogovarjajo kot na videokonferencah, kar igralcu omogoča, da se, medtem ko opravlja posle in ruši svetovno gospodarstvo, da bi uresničil svoje cilje, udobno namaka v kopalni kadi. Zadetek v črno je tudi organizacija odrskega prostora z Laibachi, ki stojijo na privzdignjeni platformi v ozadju odra, oblečeni v svoje razosebljajoče uniforme, ki v tem kontekstu delujejo kot uniforme Black Hatsov, verske organizacije, ki ji pripada tudi misijonarka Ivana Dark (Agata Tomšič). Pred tem delom odra razpeti prosojni til omogoča projiciranje zanimivo sugestivnih podob tudi med glasbenimi deli. Luč, ki jo je oblikoval Vincenzo Bonaffini, je izredna, kostumi Arianne Fantin, ki jih je izdelala Eleonora Terzi, pa so popolnoma prilagojeni vlogam, funkcijam in pomenu Brechtovega besedila. Vznemirljivo je videti uprizoritev Svete Ivane Klavniške in slišati besede Bertolta Brechta, čeprav malenkost posodobljene, sploh v času, ko potrebujemo njegovo družbeno analizo, ko se počutimo zelo blizu trenutkom, v katerih je pisal, saj tudi sami slišimo bobnenje bližajočih se bobnov in se sprašujemo, kdaj bodo prišli po nas in se bodo vojne, ki že potekajo, tako razširile, da nas bodo posrkale vase. Sveta Ivana nam kaže izkoriščanje človeka po človeku, nizkotnosti, do katerih moške in ženske lahko pripravijo beda, lakota, obup in brezposelnost. [...] Pri glasbi skupine Laibach sta name naredila vtis izjemna vokala, tako neverjetno globoki Milana Frasa kot visoki in mili Mine Špiler; predstavljam si, da lahko Laibachovi izvirni komadi dobro zagrabijo tako mlado občinstvo kakor njihove privržence iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Učinkovita je interakcija med glasbo, lučmi in projekcijami ter hkratno mirovanje glasbenikov/likov, zaradi česar glasbeni prizori iz toka dogajanja izstopijo kot trenutki refleksije, premisleka o že prikazanem. Učinkovita uprizoritev, ki bo zagotovo žela uspehe na evropskih odrih.
(Simona Sagone, Radiocittà Fujiko, 20. april 2024)
Gostovanja
Stalno gledališče v Bolzanu, Bolzano, Italija, 19. 11. 2024
TNL – Luksemburško narodno gledališče, Luksemburg, 15. & 16. 11. 2024
Cankarjev dom, Ljubljana, 10. & 11. 11. 2024
Gledališče Alighieri, Ravena, Italija, 24. 4. 2024
Gledališče Emilie Romagne ERT, Bologna, Italija, 18.–21. 4. 2024
Gradivo za novinarje
Plakat
Fotografije
Nadnapisi
Uprizoritev v italijanščini, slovenščini, nemščini in angleščini z nadnapisi.