Štoviček in prijatelji: Vladimira Vladka Štoviček
akademska kiparka, medaljerka, likovna pedagoginja, mentorica
Akademska kiparka Vladimira Vladka Štoviček se je kot prvorojenka 20. marca 1934 v Krškem rodila očetu, kiparju in medaljerju Vladimirju Štovičku in mami, učiteljici Slavi, rojeni Vidmar.
Vladki je bilo že od zgodnjega otroštva blizu vzdušje v kiparskem ateljeju. Skupni čas z očetom, ki je bil sprva zanjo le igra, je pozneje prerasel v »prave učne ure«. Ko se je po osnovni šoli odločala o prihodnosti, je mama želela, da bi postala učiteljica. Oče Vladimir pa jo je v želji po nasledniku spodbujal, da bi šla po njegovi poti.
Študij je med letoma 1953 in 1958 nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je iz kiparstva diplomirala pri prof. Franu Kršiniću, ki je bil eden od njenih vzornikov. Leta 1954 se je dvajsetletna še med študijem poročila z Andrejem Čebularjem. Po koncu študija se je vrnila domov, leta 1960 se jima je rodil sin Andrej. Vladka se je zaposlila kot likovna pedagoginja in sprva deljeno poučevala v osnovnih šolah Brestanica, Krško in Leskovec pri Krškem. Malo pred upokojitvijo se je zaposlila na Gimnaziji Brežice. Pedagoško delo ji je zagotavljalo materialno varnost, bila je mama in pedagoginja, ki ji je predvsem primanjkovalo časa za tisto, kar je najraje počela – kiparila.
Kot likovna pedagoginja je Vladka svojo ljubezen do likovne umetnosti predajala otrokom in jim poskušala privzgojiti prepoznavanje lepega in ločevanje umetnosti od kiča, vzbuditi zanimanje za umetnost ali spodbujati njihovo izražanje. Navdahnjena morda tudi z njenim poučevanjem sta na umetniško pot stopila dva njena učenca, akademska slikarka Martina Fajt Koritnik in akademski slikar Vojko Pogačar.
Vladka je kot kiparka očetovi poti sledila z ustvarjanjem plaket, medalj, značk in grbov. Pri malih plastikah in aktih je razvila lasten izraz, po katerem je postala prepoznana. Najbolj jo je privlačilo žensko telo, v svojih delih je poskušala ujeti tudi čustvena stanja upodobljenih žensk in podobe iz vsakdanjega življenja.
Po pripovedovanju sogovornikov se je Vladka najbolj našla v ustvarjanju ženskih podob, morda tudi zato, ker je bila po duši »velika ženska s srcem«, ženska s številnimi izkušnjami in preizkušnjami in ker so njeni ženski akti izmed vseh njenih del najverjetneje nastajali »res iz srca, potrebe po ustvarjanju«.
Med študijem se je pod svoja dela podpisovala kot Čebular Vladka. Pozneje je podpis spremenila v Štoviček V. Zaradi enakih začetnic, ki sta ju imela z očetom Vladimirjem, je bilo premalo razvidno, da so dela njena. Okoli leta 1960 je svoj podpis z združitvijo zlogov priimka in imena spremenila v Stovla. Ker pa ji ni bil všeč zven besede, je zloga obrnila in nastal je podpis – Vlastov.
Z očetom je ustvarjala v ateljeju ob Šrajbarskem turnu, ki sta si ga delila do njegove smrti leta 1989. Vladimir je leta 1976, ob svoji 80-letnici, Občini Krško z darilno listino podaril vsa dela iz zasebne zbirke, skupaj z ateljejem. Vladka je v ateljeju še naprej ustvarjala in bila hkrati skrbnica očetove zbirke. Po očetovi smrti so Vladkina dela nastajala tudi v manjšem ateljeju v Leskovcu, ali pa je ustvarjala doma.
V Galeriji Krško je samostojno razstavljala v letih 1970, 1977, 1985 in 2009, ob praznovanju svojega 75. rojstnega dne. Leta 2014, že po njeni smrti, je bila na pobudo Društva likovnikov Krško – OKO na ogled razstava Vladka, na kateri so se z izborom njenih del poklonili 80. obletnici njenega rojstva. Med letoma 1970 in 2012 je razstavljala v številnih slovenskih krajih, svoja dela je predstavila na več kot tridesetih samostojnih in skupinskih razstavah, nekajkrat tudi skupaj z očetom Vladimirjem.
Vladko, ki je živela in ustvarjala v Leskovcu pri Krškem, s pomočjo njenih del srečujemo na območju mesta in občine Krško. V Gaju zaslužnih občank in občanov v krškem mestnem parku stojita doprsna kipa – podoba očeta Vladimirja Štovička in Jurija Dalmatina. V neposredni bližini, v nišo kapelice ob kapucinskem samostanu, je bil l. 2004 umeščen celopostaven kip Janeza Evangelista, pred OŠ Leskovec pri Krškem stoji doprsni kip narodne herojinje Milke Kerin, na Raki pa Spomenik NOB, sta ga izdelala skupaj z očetom
Govorico gline – kiparkin filmski portret sta l. 2004 kot poklon Vladkinemu delu ob njeni 70-letnici posnela Jože Jagrič ter scenarist in režiser Jože Možina.
Vladka je svoje bogato znanje in pedagoške izkušnje predajala tudi ljubiteljski kulturi in s tem skrbela za širjenje likovnega obzorja med ljubiteljskimi ustvarjalci. V Društvu likovnikov Krško – OKO je ves čas delovala kot mentorica, bila je tudi njihova častna članica.
Kot najbolj ustvarjalno obdobje, razbremenjeno poučevanja, je Vladka doživljala čas po upokojitvi. Takrat je »zadihala s polnimi pljuči in delala, delala«; v atelje je lahko odšla, ko je »notranje vrenje prihajalo na plano«.
Vladka je zelo rada kuhala, pogosto tudi po družinskih čeških receptih. Bila čustvena ženska z veliko mero optimizma, ljubezni do ljudi in življenja. Prijateljev se je razveselila z odprtimi rokami. A je bila hkrati tudi odločna in se ni ozirala na mnenja drugih – živela je po svoje in svoje mnenje izražala jasno in glasno. Vladka je »živela za umetnost«, »živela za to, da je kiparila«. Ustvarjala je do zadnjih dni svojega življenja, njeno zadnje delo je bil ženski akt, ki pa je ostal nedokončan …
Pripravila: Anita Radkovič (Mestni muzej Krško), soavtorica razstave
--- Avtorici razstave in besedil: Anita Radkovič, Maruša Erpič, Mestni muzej Krško Strokovna sodelavka: Alenka Černelič Krošelj, Posavski muzej Brežice Celostna podoba in oblikovanje razstave: MI KA DO, Polona Zupančič Pri nastajanju razstave so z informacijami, posojo in darovanjem gradiva sodelovali: Andrej Štoviček, Branka Pirc in Jožica Petrišič Konserviranje in restavriranje / priprava kipa Janeza Evangelista za razstavo: Nives Slemenšek, Rok Verstovšek Tanšek, Pika Škerl, Posavski muzej Brežice --- Fotografije: Mateja Gačnik Miklavž