Po veliki pregledni razstavi del iz slikarske in risarske zapuščine Mira Hajnca leta 2025 v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je od septembra 2026 v mansardi dvorca Radlje ob Dravi postavljena stalna razstava izbranih del iz njegove serije Opus Alchymicum. Ambientalna postavitev z veliko osrednjo podobo Sonca in monumentalnimi risbami je posvečena štirim elementom, gradnikom vsega stvarstva: zemlji, vodi, ognju in zraku, uvedejo pa jih Hajnčeve vedutne upodobitve sveta ob reki Dravi in gozdnatih pobočij Pohorja in Kozjaka, s čimer se razstava navezuje na osrednjo muzejsko postavitev v dvorcu, ki je posvečena gozdarski dediščini inženirja Franja Pahernika.
Kustos razstave je Marko Košan.
Radeljski likovnik, slikarski samotar Miro Hajnc, se je bodisi v tišini ateljeja (in ob glasbi) ali odmaknjen v naravi prepuščal kontemplativnemu luščenju prvinskih podob univerzalnih resnic sveta.
Čeprav mnogo prezgodaj, je svoja ustvarjalna prizadevanja stkal v skladen korpus, sestavljen iz zaokroženih in domišljenih ciklusov, v katerih je v središče vselej postavljena elementarna življenjska sila, kolikor že je v vrtincih spoznanja vselej tudi na preizkušnji.
Slikarska meditacija Mira Hajnca se je napajala iz “praspomina” človekove prisotnosti v naravi in z naravo, ki ni le vonj po svežem mahu na kamnu sredi potoka, kjer ga zalivajo hudorniške brzice, niti zgolj prisluh nežnemu odpiranju praprotnih listov in semen s sporočilom iz davnin, temveč tudi rahločutno spogledovanje s človeku vrojenim zaznavanjem duhovnih razsežnosti bivanja z vselej prisotno slutnjo konca … in morda nadaljevanja v svetu senc, kjer se materija preobrazi v večno duhovno energijo, četudi živi dalje samo še v spominu tistih, ki ostanejo, in onih, ki prihajajo.
Podobe neokrnjene narave so v brezštevilnih ponovitvah enake in vselej drugačne, kot predivo krhke teksture zenovsko utišanih predstav o fenomenološki strukturi vidnega sveta, da bi se v ciklih Praprot in Vrata s konca devetdesetih let konture in poteze čopiča razcvetele v vzvalovane linije, ki podobam vdahnejo samosvoj ritem. Svoj poseben izraz so nato našle v monumentalnih risbah iz zadnjih ustvarjalnih let, ki predstavljajo jedro zaokroženega projekta Opus Alchymicum, in nazadnje še v ciklu Exodos, ki podobe seli v prostor neoprijemljivega Onkraj.
Miro Hajnc je bil radoveden potohodec na poti v stanje Enosti, svojega resničnega sebstva … Trudil se je, da bi postal “videc” … razdiral je čute, ki kažejo lažno sliko sveta in ovirajo pot v presežno, otresal se je vizualnih “rim” in namesto njih raje uporabljal likovne “asonance” ter z zajemanjem iz arhetipskega sveta simbolov kolektivne zavesti luščil osebno zavzetost z enim samim ciljem – odkriti pravo alkimijo podob.