Ko se natančneje ozremo v slovenske besede, v njihovo notranjo zgradbo, se izkaže, da so zgrajene iz zgoščenih misli, ki bodisi natančno opredelijo pomen besede, bodisi razširijo njeno sporočilnost, da o njej zvemo več, kot smo vedeli prej. Odpre se nov vpogled na védenja naših prednikov in njihovo dojemanje sveta – odpre se spoznavna zgodovina našega naroda, o kateri ni literature.
Vse je shranjeno v naših besedah. Besede s svojo pomensko zgradbo razkrivajo, kako so stari Sloveni dojemali jezik, čas, prostor, vesolje, spolnost, namen bivanja, čistočo … Razkrijejo nam tudi v kakšnih podnebnih razmerah so živeli. Slovenščina nas opozori, da lahko naredimo korak NAPREJ samo takrat, ko se naslonimo NA to, kar je bilo PREJ. Istočasno pa nam z besedo NAZAJ sporoča, naj ne poustvarjamo takratnega življenja, temveč naj NA spoznanja gledamo iz ZDAJ (Prekmurci rečejo ZDAJ ZAJ), iz trenutne točke bivanja. Tako ostanemo v koraku s časom, stojimo pa na ramenih prednikov, s katerih imamo jasnejši pogled na bivanje, saj lahko zopet črpamo iz lastnih korenin, ki so nam bile v toku zgodovine porezane in prikrite. Kar je bilo spregledano (česar nismo videli), nam daje možnost, da ponovno spregledamo (ponovno vidimo). O tem bo tekla beseda na predavanju Spregledana slovenščina .