Razstava obeležuje predsedovanje Slovenije Evropski uniji in 90-letnico Narodne galerije ter omogoča javnosti, da se po kar nekaj desetletjih spet neposredno sreča s široko priljubljenimi in cenjenimi originali štirih mojstrov impresionistov – Jakopiča, Jame, Groharja in Sternena – ter hkrati spozna ali pa ponovno vzljubi številne znane slikarske sopotnike impresionizma, kot so Anton Ažbe, Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, Ivan Vavpotič in mnogi drugi. Obenem želi opozoriti tudi na tedanje kiparske, fotografske in arhitekturne dosežke v času, ko je popotresna Ljubljana dobila najbolj cvetočo secesijsko podobo, po mestu pa je zraslo nekaj pomembnih spomenikov.
Razstava je na ogled v temeljnih prostorih Narodne galerije, to je v prostorih Narodnega doma, za kar je spet odprt tudi vhod s Cankarjeve ceste. Tu imajo svoj prostor slikarstvo, risba, grafika, karikatura, kiparstvo in fotografija. Hkrati smo misel na čas, ko smo Slovenci dobili svojo prvo umetniško galerijo, raztegnili tudi čez cesto v Tivoli, kjer smo v obliki prijetne klopi obnovili tloris nekdanjega Jakopičevega paviljona, ki se je pozneje moral umakniti cesti in železnici. O njegovi lokaciji priča le še kip Riharda Jakopiča, delo kiparja Bojana Kunaverja. Tam si bomo prizadevali postaviti tudi podobo fasade Jakopičevega paviljona v naravni velikosti. Oživel je tudi osamljeni paviljon na robu parka Zvezda, saj je v njem osrednja info točka razstave.
Vodniki po razstavi so v elektronski različici na voljo na:
Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920 : vodnik po razstavi
Na voljo na: iBookstore ; KoboBooks ; Biblos.si (EPUB)
Slovene impressionists and their time 1890-1920 : a guide to the exhibition
Na voljo na: iBookstore , KoboBooks , Biblos.si (EPUB) in Amazon.com (MOBI)
Preberite si tudi
Osem najpomembnejših umetnikov razstave
Ivan Grohar
se je rodil na Sorici 1867 in izčrpan od jetike umrl v Ljubljani 1911. Soriški župnik je prepoznal njegovo nadarjenost in tako se je šolal v Kranju in Zagrebu, po vojaščini pa vstopil v Deželno risarsko šolo v Gradcu. Na dunajski akademiji so ga zaradi pomanjkljive izobrazbe zavrnili. Leta 1895 in 1896 je v Münchnu v muzejih kopiral starejše mojstre. Ko se je naselil v Škofji Loki, je spoznal Jakopiča. Do preloma stoletja se je uveljavil kot slikar religioznih podob in pridobil več prestižnih naročil. Njegova preobrazba se je začela v Ažbetovi šoli v Münchnu, zlasti pa pod Jakopičevim vodstvom. Ob nabožnih podobah in portretih se je posvečal tudi žanru in naslikal nekaj simbolističnih kompozicij, z zgledovanjem po Giovanniju Segantiniju pa izoblikoval lasten slog. Žanr je tako izrinila krajina. Njegova Pomlad je na razstavi v salonu Miethke 1904 požela največ priznanj. Leto pozneje je v lopatični tehniki začela nastajati serija velikih podob predvsem s škofjeloškimi motivi. Po Sejalcu je kritika v njem prepoznala mit slovenstva in Groharjeve krajine so začeli sprejemati kot podobe domovine. Njegov slog se je znova nekoliko spremenil in čisto krajino so nadomestili monumentalni motivi kmečkega dela. Najbolj znane slike: Pod Koprivnikom (1902), Grabljice (1902), Pomlad (1903), Macesen (1904), Škofja Loka v snegu (1905), Sejalec (1907), Štemarski vrt (1907), Kamnitnik (1909), Črednik (1910).
Rihard Jakopič
se je rodil v Ljubljani 1869 in tu sredi druge svetovne vojne 1943 tudi umrl. Ni dvoma, da je osrednja osebnost slovenske umetnosti, o kateri lahko resnično govorimo šele z začetkom modernizma. V domačem Trnovem je bilo dovolj denarja za slikarsko šolanje, tako je na Dunaju končal dva letnika, nato pa se 1890 vpisal na münchensko akademijo, a opustil študij in se ob Ažbetu in Veselu izpopolnjeval zunaj uradnih okvirov. Leta 1899 je nastalo Slovensko umetniško društvo, katerega tajnik je postal in se je naselil v Ljubljani, po polomu druge razstave pa se je preselil v Škofjo Loko k družini zaročenke Ane Czerny. V Ljubljano je spet dokončno prišel 1906 in tri leta pozneje na svoje stroške zgradil Jakopičev paviljon ter vse do srede 20. let vodil in organiziral umetniško življenje v mestu. Od 1907 do 1914 je imel umetniško šolo skupaj s Sternenom, a jo je kmalu vodil sam. Bil je med ustanovitelji Narodne galerije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Doslej je evidentiranih več kot 1200 njegovih slik in skic. Njegov slog se je oblikoval v münchenskem okolju med salonskim realizmom in sodobnimi tokovi. Pred koncem zadnjega desetletja 19. stoletja se je začel obračati h krajini, kjer je opaziti prve znake impresionistične tehnike, a podrejene lokalnim secesijskim prijemom. Do 1904 je skupaj z Groharjem, Jamo in Sternenom po lastnih besedah »zgradil aparat slovenskega impresionizma«. V letih 1905-06 se je vizualni izkušnji bolj pridružilo izrazno doživljanje, nastali so čudoviti interjerji in krajine. Do leta 1912 je podobe vidnega sveta prelil v postimpresionistične barvne harmonije, v katerih se je do leta 1917 razdeljena paleta umaknila lirični barvni ubranosti odločnejših potez. Po prvi svetovni vojni je njegov izraz postal vse bolj ekspresiven, vodilni motiv reka Sava, pogosto pa je ponavljal predvojne teme, zlasti motive brez in dela na polju. Najbolj znane slike na razstavi: Mulat (1890), Topoli (1898), Zimska pokrajina (1900), Breze (1900, 1901, 1903), Sončni breg (1903), Kopalke (1905), Sejalec (1905), Pri klavirju (1907), Pri svetilki (1908), Križanke (1908-1924), Na divanu (1912), Spomini (1912), Zeleni pajčolan (1915), Sipina (1919).
Matija Jama
se je rodil v Ljubljani 1872 in tu umrl po koncu druge svetovne vojne, 1947. Med našimi impresionisti velja za tistega slikarja, ki se je najbolj tesno držal impresionističnih načel, saj sta mu naravna svetloba in barva pomenili neusahljiv vir slikarskih izzivov. Šolanje je začel v Zagrebu, nadaljeval na zasebni slikarski šoli v Münchnu pri Hollósyju in se prav v Münchnu na razstavi srečal z Monetovim delom. Leta 1897 ga je Jakopič seznanil s Slovenci v Ažbetovi šoli. Najprej se je preživljal s slikanjem žanrov za široko občinstvo, kot ilustrator in fotograf pa je delal za časopis Dom in svet. Po 1902 se je selil iz kraja v kraj, nekaj časa celo z bivalnim vozom. Slikal je v Posotelju, ob Kolpi, v Liki, a tudi v okolici Münchna, v Dürensteinu ob Donavi, na Dunaju, v Beogradu in celo na Nizozemskem; od 1915 do 1922 je živel v Hagu, nato šele se je ustalil v Ljubljani. V 20. letih se je veliko mudil na Bledu in v Volčjem Potoku, v 30. letih pa je številne motive našel v Beli krajini in ob Kolpi. Od motivov prevladujeta najprej žanr in meščanski portret, nato se na prvo mesto uvrstita krajina in mestna veduta, pozneje bolj osebno pojmovan portret in vrsta njegovih poznih avtoportretov. Belokranjska motivika pogosto govori o pastoralno uglašenih preprostih ženskih opravilih. Čeprav sorodna, je Jamova faktura vendarle drugačna kot pri drugih naših impresionistih, saj pri slikanju ni uporabljal lopatice. Snovno je povsem prevzel svet optičnih učinkov odbleskov, senc, zrcaljenja in megle, dosegel je neverjeten občutek zračnosti in sproščenosti. Najbolj znane slike na razstavi: Portret Lea Souvana (1900), Tri breze (1901), Portret Rozi Bleiweis z otroki (1901), Kmet v soncu/Pastir (1902), Pristanišče v Amsterdamu (1910), Cvetje na oknu (1911), Dürenstein I in II (1911), Vas v zimi (1911-12).
Matej Sternen
se je rodil na Verdu pri Vrhniki 1870 in umrl v Ljubljani 1949. Na državni obrtni šoli v Gradcu je spoznal Groharja in Plečnika, nato je šolanje nadaljeval na dunajski umetnoobrtni šoli, zaradi izrednega znanja so ga pozneje sprejeli kar v tretji letnik akademije. Potem je šel v Ažbetovo šolo v München in tu ostal do Ažbetove smrti 1905. Potoval je po Italiji, v Pariz, živel dve leti v Devinu pri Trstu, po koncu prve svetovne vojne pa se je naselil v Ljubljani. Tu je poučeval risanje na šoli za arhitekturo in v zasebni šoli Probuda ter korigiral v svojem ateljeju. Kratek čas je sodeloval z Jakopičem v njuni lastni slikarski šoli. Jakopiča, Groharja in Jamo je spoznal pri Ažbetu. Sodeloval je na prvih razstavah v Ljubljani in nato razstavljal v okviru kluba Sava. Po polomu 2. razstave Slovenskega umetniškega društva 1902 je nekaj poletij slikal z Jakopičem in Groharjem v Škofji Loki. Njihova pota pa so se po letu 1911 burno razšla. Sternen je izjema v skupini, saj je obvladoval risbo in se je nanjo opiral veliko bolj od drugih. Slikanja narave se je oprijel že na Dunaju in se nato do začetka drugega desetletja 20. stoletja ukvarjal z izrazito impresionistično problematiko optičnih učinkov. V tem času je že nastalo nekaj razkošnih ženskih likov v prostorih, kar je pozneje postal njegov prevladujoči motiv. Bil je strasten risar, ukvarjal se je z grafiko in akvarelom. Sternenovo slikarstvo, zavezano naturalizmu, je bilo preveč brezkompromisno, da bi ga bilo mogoče upogniti po potrebah nacionalne identifikacije. Zanimal ga je predmet, ne psihologija in vživljanje: zato predmet podaja takšen, kot se kaže očesu. Najbolj znane slike na razstavi: Rdeči parazol (1904), Ženski akt/Rdečelaska (1902), Pomladno sonce (1906.09), Pri šivanju (1906-09), Na divanu (1909), Portret Tončke Gaber (1909), Akt s črnimi nogavicami (1910), Devinski grad z morjem (1911).
Avgust Berthold
se je rodil 1880 v Škofji Loki in še sorazmerno mlad umrl leta 1919 v Ljubljani. Pri svojem fotografskem delu – sodil je v prvo generacijo tako imenovanih fotografov piktoralistov, naravnanih po slikarstvu – se je najbolj posvečal tehniki pigmentiranja in gumijevemu tisku in si zgodaj pridobil sloves fotografa umetnika. Njegova najboljša dela so krajinske in žanrske fotografije. Prijateljeval je z Jakopičem, Groharjem, Sternenom in Birollom. Šolal se je na dunajski visoki fotografski šoli, kjer so nanj vplivali najbolj znani avstrijski fotografi. Širši javnosti se je prvič predstavil na prvi jugoslovanski razstavi, dve leti pozneje pa na drugi jugoslovanski razstavi v Sofiji razstavil znamenitega Sejalca. Sodeloval je na številnih mednarodnih razstavah in prejel tri mednarodna priznanja, v Bruslju, Brnu in Oslu. Zadnjič se je pojavil na VI. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu, skupaj s slikarji. Uspešno je vodil atelje, ki si ga je v secesijskem slogu uredil na Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Pomembni so njegovi portreti Ivana in Izidorja Cankarja, Župančiča, Aškerca, Adamiča in drugih znanih osebnosti. Bil je tudi tehnično usmerjen, sam je naredil rentgenski aparat. S svojim fotografskim umetniškim prispevkom sodi Berthold med ključne ustvarjalne osebnosti slovenskega impresionizma. Na razstavi bomo videli Jakopičev, Groharjev in Cankarjev portret, avtoportret, Breze, Devin, Sejalca, Breze v jeseni, Pokrajino z brezami, skupno 32 njegovih fotografij.
Franc Berneker
se je rodil v Gradišču pri Slovenjgradcu 1874 in je leta 1932 umrl v Ljubljani. Prvi kiparski poduk je dobil v Celju, potem pa se je odpravil v tujino: v Innsbruck, Gradec in na Dunaj, kjer je bil sprejet v splošno kiparsko šolo Akademije za upodabljajoče umetnosti. Na Dunaju je ostal do 1915, tam je imel majhen atelje in v tem času je ustvaril tudi svoja najboljša dela, ki pa jim je skupna tragična vsebina. Slovenski javnosti se je prvič predstavil 1900 v Mestnem domu, kjer so bili na ogled osnutki sedmih kandidatov na natečaju za Prešernov spomenik. Njegov osnutek je dobil častno priznanje. Razstavljal je na obeh umetniških razstavah v Ljubljani, naredil velik vtis na Jakopič in sprejeli so ga v klub Sava. S savani se je redno udeleževal razstav doma in v tujini. V vojnem času se je ukvarjal s spomeniško dejavnostjo in s portreti. Ko se je vrnil v Ljubljano, je dobil zatočišče v eni od dvoran Narodne galerije, kjer je obubožan tudi umrl. Vrhunec njegovega ustvarjanja so portreti in figuralne kompozicije v bronu in marmorju, usmerjeni v rodinovsko pojmovanje kiparstva. Danes najpogosteje srečamo njegov spomenik Primožu Trubarju na poti v Tivoli. Nekaj kipov na razstavi: Naplavljenca (1903), Katastrofa (1905), Oton Župančič (1905), Osnutek za Kettejev spomenik (1910), Dekle z liro (1910), Rokoborci (1910).
Lojze Dolinar
se je rodil v Ljubljani 1893, umrl pa je leta 1970 v Opatiji. Kot kipar je ustvarjal v povsem modernem likovnem izrazu in je bil po drugi svetovni vojni tudi grafik. Šolal se je na dunajski in münchenski akademiji, svoja dela je prvič razstavil v Jakopičevem paviljonu. Tu mu je Jakopič tudi odstopil prostor za delo in mu poziral. S savani je razstavljal v Parizu, po vojni pa odšel v New York. Na Mednarodni razstavi v Parizu je bilo predstavljeno njegovo arhitekturno kiparstvo, za katero je prejel zlato medaljo in častno diplomo. Po drugi svetovni vojni je bil profesor kiparstva na beograjski likovni akademiji, 1953 pa izvoljen za dopisnega člana SAZU. Ob njegovi 75-letnici so Ljubljančani lahko v Moderni galeriji videli njegovo veliko retrospektivno razstavo. Kranju, kamor se je preselil po upokojitvi, je podaril več svojih del, nastala je Galerija Dolinarjevih umetnin. Leto pred smrtjo je prejel Prešernovo nagrado, postal je tudi redni član SAZU. Zadnja velika Dolinarjeva razstava je bila 1996 v Moderni galeriji. Njegov opus sestavljajo portreti, akti in figuralne kompozicije, posvečal se je monumentalni arhitekturi in spomeniški plastiki v socialističnem realizmu, pri katerem pa je posegal po antičnih in sodobnih zgledih. Nekaj kipov na razstavi: Rihard Jakopič (1912), Slepi (1912), Skupina z enorogom (1913), Osnutek z spomenik Primoža Trubarja (1916), Ivan Hribar (1923).
Ivan Zajec
se je rodil 1869 v Ljubljani in tu leta 1952 tudi umrl. Prvo kiparsko izobrazbo je prejel od očeta, kiparja Franca Ksaverja Zajca, potem pa se je napotil na Dunaj, kjer je končal tudi specialko. Priznanja je prejel že med študijem (nagrajenega Prestrašenega satirja bomo videli tudi na razstavi). V Münchnu je spoznal Ažbeta, po študijskem potovanju po Italiji pa je na Dunaju odprl atelje. Na natečaju za Prešernov spomenik 1899 je zmagal, spomenik je bil odkrit 1905. V Parizu se je navdušil nad Rodinovim kiparstvom, razstavljal na pariškem Salonu, potoval v London in ZDA. Zaradi neustreznih razmer za delo v Ljubljani je atelje najel v Trstu, nato pa potoval v Rim in delal v Meštrovićevem ateljeju, dokler ni vojna ustvarjanja prekinila. Tri leta je bil interniranec na Sardiniji, po vojni se je vrnil v Ljubljano in učil kiparstvo na Tehnični srednji šoli, do leta 1940 pa modeliranje na arhitekturnem oddelku Tehnične fakultete. Njegovo delo obsega javne spomenike, nagrobno plastiko, portrete, alegorije in žanrske motive, največ v mali plastiki. Pregledno razstavo so mu ob 80-letnici pripravili v Narodni galeriji, dve leti pred smrtjo je prejel tudi Prešernovo nagrado. Nekaj kipov na razstavi: Prestrašeni satir (1894), Adam in Eva (1896), Vezalka sandal (1902), Japonka (1910), Požar (1910), Mladost (1910).
Ivan Grohar. Foto: Fototeka NG
Avgust Berthold, Rihard Jakopič, 1904. Foto: zasebna last
Matija Jama, po 1910. Foto: NUK (arhiv)
Matej Sternen, 1920-1930. Foto: NUK (arhiv)
Avgust Berthold, Avtoportret, 1905. Foto: zasebna last
Franc Berneker, po 1922. Foto: NUK (arhiv)
Lojze Dolinar, 1912. Foto: NUK (arhiv)
Ivan Zajec, 1905
Koledar pomembnih dogodkov med leti 1890 in 1920
1890
že zaznamuje delitev slovenskega političnega prostora na katoliški in liberalni tabor. Aškerc napiše Balade in romance, Ljubljana dobi mestni vodovod, na Rožniku se ljudje prvič zberejo za 1. maj. V tujini Wilde napiše Sliko Doriana Graya, Pietro Mascagni opero Cavalleria rusticana, umre Vincent van Gogh in Monet začne zbirati denar, da bi odkupili Manetovo Olimpijo.
1891
Anton Ažbe odpre v Münchnu svojo slovito slikarsko šolo, Ivana Kobilca razstavi svoji sliki Poletje in Likarice v pariškem Salon National des Beux Arts, Benjamin Ipavec napiše prvo slovensko romantično opero Teharski plemiči, rodi se Prokofjev in umre pesnik Rimbaud. Slavnostno odprejo železniško progo Celje-Velenje.
1892
Rihard Jakopič razstavlja v münchenskem Kunstvereinu in kritiki ga uvrstijo med secesioniste (spomladi 106 umetnikov izstopi iz Allgemeine Deutsche Kunstgenossenschaft in ustanovi Münchensko secesijo, ki se hitro deli v separatistične skupine). Ljubljana dobi novo Deželno gledališče (danes SNG Opera), umre fizik Jozef Stefan, prične delovati prva avtomatična telefonska centrala, graditi začnejo Transsibirsko železnico.
1893
Rudolf Diesel izumi dizelski motor, pri nas zgradijo prvi del Dolenjske železnice, ustanovimo Slovensko planinsko društvo z geslom »ohranimo slovensko lice slovenskim goram«, Janko Kersnik napiše Jaro gospodo, izide pa tudi prvi snopič Slovensko-nemškega slovarja Maksa Pleteršnika.
1894
V Franciji se začne znamenita Dreyfusova afera, v slovenski politiki se pojavita liberalna Narodna, pozneje Narodnonapredna stranka ter Slovensko katoliško društvo, arhitekt F.E. Škabrout projektira Narodni dom (danes Narodno galerijo, kjer bo razstava impresionistov), zidati začno stavbo kranjske deželne vlade, dr. Karel Glaser objavlja obsežno Zgodovino slovenskega slovstva, znani gledališčnik Ignacij Borštnik, po katerem se danes imenuje najpomembnejša gledališka nagrada, se odseli v Zagreb, na kmetih ustanavljajo posojilnice in hranilnice, v ZDA pa nastane najstarejše slovensko izseljensko združenje, Kranjska slovenska katoliška jednota.
1895
Ljubljano prizadene katastrofalen potres, obnova pomeni rojstvo secesijske kranjske prestolnice. Monet prvič razstavi serijo Rouenska katedrala, tudi Cézanne doživi svojo prvo samostojno razstavo, Anton Ažbe naslika znamenito Zamorko, začne izhajati Planinski vestnik, rodijo se Josip Vidmar in skladatelja Slavko Osterc ter Marij Kogoj, v ljubljanskem Deželnem gledališču z velikim uspehom uprizorijo Verdijevega Trubadurja, na Triglavu postavijo Aljažev stolp. V Parizu vidijo prvo filmsko prestavo, Wilhelm Röntgen odkrije rentgenske žarke.
1896
Vasilij Kandinski vstopi v Ažbetovo šolo, Rihard Jakopič sprejme naročilo za poslikavo obokov krakovske kapelice in zanjo izdela dve sliki, Sv. Cirila in Janeza Krstnika, pri nas prvič uprizorijo kakega Shakespeara (Othello), za župana izvolijo liberalnega politika Ivana Hribarja. Henry Ford sam naredi avto, v Atenah pa priredijo prve olimpijske igre nove dobe.
1897
Slovenski parlamentarci se kljub domačim razprtijam na Dunaju poenotijo in s hrvaškimi ustanovijo klub Slovanska krščanska narodna zveza, ki je četrti najmočnejši klub v močno razdeljenem državnem zboru. Ivana Kobilca in Ferdo Vesel sta prva Slovenca na 2. beneškem bienalu, tam sta tudi dve Monetovi sliki. V okviru dunajskega združenja likovnih umetnikov ustanovijo Vereinigung bildender Künstler Österreichs, ki se kot Secesija že maja loči in osamosvoji. V Zalem logu se srečata Jakopič in Grohar. Ivan Cankar napiše Romantične duše. Marconi iznajde brezžično telegrafijo, Ljubljana dobi prvo telefonsko centralo, vevška papirnica pa svojo hidrocentralo. Ljubljana postane prvi kraj v monarhiji, ki ima seizmološko postajo, deluje na Vegovi. Ženske z opravljeno maturo se smejo vpisati na Filozofsko fakulteto dunajske univerze.
1898
Pierre in Marie Curie odkrijeta radij in polonij, Zola z manifestom Obtožujem poseže v afero Dreyfus, v Ženevi pa atentator zabode priljubljeno cesarico Sissi. V Berlinu ustanovijo Secesijo, prvič poskusijo ustanoviti tudi Slovensko umetniško društvo. Rihard Jakopič slika V večernem soncu, V megli, Močvirje ter v Stranski vasi Breze v zgodnjem jutru in Po zatonu sonca. Ljubljana dobi prve avtomobile in prvo poklicno politično žensko društvo, Društvo slovenskih učiteljic, Dolenjska pa še kočevski krak železnice.
1899
Nemški nacionalizem v habsburški monarhiji doseže enega svojih viškov. Julija ustanovijo slovensko umetniško društvo, rodi se Božidar Jakac, Ivan Grohar na natečaju dobi naročilo za dve oltarni sliki na Brezjah, Jama slika Kmeta z voli in Na trgu, Sternen Deklico, ki si zavezuje čevelj, Jakopič pa Počitek. V literaturi moderna prevlada nad naturalisti, Cankar napiše Erotiko in Vinjete, na odru pa prvič izvedejo njegovo dramo (Jakob Ruda, naslovno vlogo igra Ignacij Borštnik). Župančič izda Čašo opojnosti, Fran Levec pa na Dunaju Slovenski pravopis. Obiskovalci Deželnega gledališča doživijo Wagnerjevega Lohengrina, dobimo drugo javno elektrarno, oktobra je prvi vseslovenski delavski shod, škof Jeglič pa ukaže sežgati vse dosegljive izvode Cankarjeve Erotike.
1900
Župan Hribar septembra v veliki dvorani Mestnega doma slovesno odpre prvo slovensko umetniško razstavo, na kateri sodeluje 32 slikarjev in kiparjev iz 17 krajev imperija. Jakopič naslika Samotni drevesi in Topole, Jama Orače, Žanjice in Portret Leona Souvana, Sternen pa Portret Vide Avramovič in Pogled na Grintovec. Aškerc poskrbi za posmrtno izdajo Kettejevih Poezij, Puccini napiše Tosco, Dvoŕak Rusalko, nam pa se rodi skladatelj Lucijan Marija Škerjanc. Max Planck razloži kvantno teorijo, Freud razvije načela psihoanalize, v Ljubljani pa splošna bolnišnica kupi rentgenski aparat, ki je prvi v JV Evropi. Slovensko bančništvo se rodi z Ljubljansko kreditno banko.
1901
Po načrtih Maksa Fabianija, ki je tudi svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda, začno Slovenci v Trstu graditi Narodni dom, kjer dobijo sedež osrednje kulturne, politične in gospodarske organizacije Slovencev na Primorskem. Grohar in Sternen slikata v cerkvi sv. Janeza Krstnika v Trnovem, Grohar po Šubicu prevzame oltarno sliko za novo cerkev v Ribnici, Jama naslika Breze in portret Rozi Bleiweis z otrokoma, Jakopič pa Alkoholika in Jagnedi v jutranjem soncu. Thomas Mann napiše Buddenbrookove, Cankar Knjigo za lahkomiselne ljudi, Tujce in Za naradov blagor. Prvič podelijo Nobelovo nagrado, umre Verdi, Ljubljana dobi tramvaj, za promet odprejo Zmajski most.
1902
Po zamisli arhitekta Fabianija nastane v Ljubljani Sodnijski trg, zgradijo Deželni dvorec, sedež avtonomnh organov Vojvodine Kranjske, septembra v Narodnem domu odpro 2. slovensko umetniško razstavo, na kateri se zgodi slovenska »secesija«. Jakopič, Jama, Grohar in Sternen se polastijo ključnih položajev v Slovenskem umetniškem društvu in odborih za postavitev razstave. Jakopič se preseli v Škofjo Loko, naslika Breze, Breze v jeseni in Močvirje pri Stranski vasi, Grohar, ki mu odvzamejo naročilo v trnovski cerkvi, Pot z vozom, Devinski grad, Grabljice in Pod Koprivnikom, Jama Hrvaškega pastirja in Breze, Sternen pa nadaljuje Groharjevo delo v trnovski cerkvi. Cankar napiše Kralja na Betajnovi in Na klancu. V Ljubljani se na kongresu sestanejo slovanski časnikarji, v Trstu in Ljubljani so delavske stavke.
1903
V Makedoniji je ilindenska vstaja, v Srbiji majski prevrat, na Hrvaškem izbruhnejo veliki protimadžarski nemiri. Lenin zagovarja nujnost takojšnje socialistične revolucije. Po Plečnikovih načrtih začnejo na Dunaju graditi znamenito Zacherlovo hišo, slovenski slikarji, ki študirajo na Dunaju, pa ustanovijo svoj akademski klub Vesna. V Ljubljani odkrijejo Ganglov spomenik Valvasorju, Grohar se na Dunaju poveže s kiparjem Bernekerjem in s Cankarjem, Ivana Kobilca pa upodobi Hribarjev politični program na sliki Slovenija se klanja Ljubljani. Jama naslika Krajino ob Amperi, Sternen Portret Rozi Klein Sternen, Grohar znamenito Pomlad, Jakopič pa prav tako znane slike Kamnitnik, Sončni breg in Breze. V Ljubljani koncertira Richard Strauss z orkestrom berlinskih glasbenih umetnikov, prvič vzpostavijo brezžično zvezo prek Atlantika, brata Wright naredita prvo motorno letalo, s pomočjo katoliškega kapitala pa v Ljubljani gradijo imenitni hotel Union.
1904
Japonsko-ruska vojna prinese poraz carski vojski, dokončana je Transsibirska železnica. Na razstavi v Salonu Miethke na Dunaju se pod imenom Umetniško združenje Sava: Slovenski umetniki predstavijo Jakopič, Grohar, Jama, Sternen, Roza Klein, Ferdo Vesel ter kipar Franc Berneker. Grohar in Jakopič sta tudi najbolj opažena v Beogradu na razstavi ob kronanju kralja Petra I. Karadjordjevića. V tem letu Sternen naslika svoj Rdeči parazol, Grohar Macesen, ki ga pozneje obreže, Jakopič pa Med gabri, Počivajoči kosci, Device in Zima. Slovensko umetniško društvo razpustijo.
1905
Prva ruska revolucija. Albert Einstein razvije teorijo relativnosti. Na Dunaju uvedejo neposredno tajno volilno pravico za polnoletne moške. Katoliška narodna stranka se preimenuje v Slovensko ljudsko stranko. Picasso preide iz modrega v rožnato obdobje, Klimt izstopi iz Secesije, v Parizu pripravijo retrospektivo Seurata in Gauguina, na razstavi v dunajski Secesiji pa sodelujejo tudi Jakopič, Grohar in Jama. Septembra odkrijejo Zajčev in Fabianijev spomenik Prešernu na današnjem »Prešercu«. Ob začetku zasedanja državnega zbora na Dunaju so v Ljubljani velike demonstracije, širi se gibanje za volilno reformo. Jakopič to leto naslika Pogled iz gozda, Med bori, Kopalke, V rdečem, Sternen Ulico v Münchnu, Grohar Kamnitnik ter Snežni metež v Škofji Loki. Fran Tratnik pa ustvari prve risbe večjega formata. Umre Anton Ažbe.
1906
Za veliko avstrijsko razstavo v Londonu je odgovoren Maks Fabiani, člani kluba Sava kot slovenski umetniki nastopijo samostojno. Sodelujejo tudi na 2. jugoslovanski razstavi v Sofiji. Jama se z družino preseli na Spodnjeavstrijsko (maja 1907 piše z Reke, septembra iz Mödlinga). Umre Simon Gregorčič. Potem ko smo leto poprej v zavodu sv. Stanislava dobili prvo popolno slovensko gimnazijo, zdaj nastane društvo Mladika za srednješolsko izobraževanje mladine. Kot protiutež liberalnemu Sokolu nastane katoliška orlovska organizacija. Dokončana je Bohinjska železnica, v ljubljanskem Tivoliju pa gostuje »največji cirkus na svetu«.
1907
Na prvih splošnih, enakih, neposrednih in tajnih volitvah na Slovenskem zabeleži največji uspeh SLS. Neoslovansko gibanje med parlamentarci v dunajskem državnem zboru, med glavnimi ideologi je Ivan Hribar. V slikarstvu Picasso začne kubizem. Po Fabianijevih načrtih v Ljubljani zgradijo Mestni dekliški licej, župan Hribar pa določi 2000 kron letno, da bi lahko načrtno kupovali umetnine za mestno galerijo. Jakopič objavi spomenico za postavitev umetnostne galerije, s Sternenom ustanovita risarsko in slikarsko šolo, ki deluje vse do začetka prve svetovne vojne. Slovenski umetniki razstavljajo v Narodnem domu v Trstu. To leto Jama naslika Most čez Dobro, Sternen Portret Tončke Gaber, Grohar Sejalca in Cvetočo jablano, Gaspari pa Kmečki par. Rodita se skladatelj Marjan Kozina in filmska igralka Ida Kravanja/Ita Rina. Posreči se barvna fotografija.
1908
Mladoturška revolucija, Bolgarija je razglašena za suvereno državo, Avstrija oktobra priključi Bosno in Hercegovino. Začetek potniškega prometa z letali. Na Ljubljanici začnejo dela za reguliranje reke. Med protestnimi demonstracijami v Ljubljani, ki izbruhnejo zaradi napada Nemcev na Slovence na Ptuju, dva človeka med posredovanjem vojaštva izgubita življenje, toda po tem dogodku dobi Ljubljana povsem slovenski izgled. Ljubljana dobi prvo Slovensko filharmonijo. Jakopič dobi dovoljenje za umetniški paviljon, po Fabianijevih načrtih ga začnejo graditi ob začetku Lattermanovega drevoreda v Tivoliju. Jakopič v tem letu začne slikati ciklus Križanke, nastaneta tudi sliki Pri klavirju in Pri svetilki. Zelo plodni so Cankar, Župančič, Aškerc, Tavčar napiše roman Izza kongresa. Matematik Josip Plemelj objavi rešitev Reimannovega problema.
1909
Ivan Šušteršič pošlje prestolonasledniku Francu Ferdinandu memorandum, ki je vrh slovenskih naporov za trialistično preureditev habsburške monarhije. Fabiani na Dunaju postavi znamenito palačo Urania. Rusjan kot prvi Slovenec poleti z motornim letalom, Bleriot pa preleti Rokavski preliv. Razstava Kunstschau Wien predstavi dela van Gogha, Muncha, Corintha, Tooropa, Gauguina, Vallotona, Vuillarda, Bonnarda in Matissa. S tretjo slovensko umetniško razstavo odprejo tudi Jakopičev paviljon: sodeluje 22 umetnikov s 172 slikami in 20 kipi.
1910
Črna gora postane samostojna kraljevina. S proporcionalnimi volitvami na Kranjskem dobijo volilno pravico tudi nekatere kategorije žensk. Marinetti izda futuristični manifest arhitekture. Jakopič organizira razstavo 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, kar je prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva – zastopanih je 64 umetnikov z 273 deli, Cankar pa objavi polemično razpravo o slovenski umetnosti. Aškerc spodbudi postavitev spomenika Trubarju, ki ga naredi Berneker. Stravinski napiše Žar ptico, Josip Ipavec pa konča komično opero Princesa Vrtoglavka. Avstrijska vlada zavrne izvolitev Ivana Hribarja za ljubljanskega župana.
1911
Med avstrijskimi umetniki na Mednarodni razstavi v Rimu sodelujeta
tudi Jama in Grohar (Krompir). V Ljubljani dogradijo Franca Jožefa jubilejno gledališče, danes SNG Drama, pa tudi srednjo tehnično šolo, pri čemer odkrijejo del rimskega obzidja, ki ga pozneje preuredi Plečnik. Polemika med Jakopičem in Sternenom in razpad umetniškega kluba Sava. Jama to leto naslika Pogled na Dürenstein in Cvetlice na oknu, Jakopič pa V naslanjaču in Pri kavi. Umre Gustav Mahler, a to leto vzame tudi Edvarda Rusjana in Ivana Groharja.
1912
Prva balkanska vojna pomete s turško oblastjo v Evropi. Na Kitajskem razglasijo republiko. V Ljubljani ustanovijo tajno organizacjo srednješolcev, gibanje je protiavstrijsko. Kandinski napiše razpravo O duhovnem v umetnosti (december 1911), Chagall naslika Avtoportret s sedmimi prsti, Mondrian stopi v sintetični kubizem. Jakopič naslika Spomine. Umreta Strindberg in Aškerc. Sabljač Rudolf Cvetko kot prvi Slovenec dobi olimpijsko medaljo. Aprila se potopi Titanic.
1913
Ženske v Avstro-Ogrski dobijo pravico do članstva v političnih organizacijah. Več tisoč ljudi koraka skozi Ljubljano na četrtem katoliškem shodu. Serija Picassovih kubističnih konstrukcij. Malevič začne suprematizem, Tatlin pa konstruktivizem. Jakopič to leto naslika Sadovnjak pod Rožnikom in Pri šivanju. To je leto pomembnih literarnih del Manna, Prousta, Shawa, a tudi Ivana in Izidorja Cankarja, Župančiča, Funtka, Podlimbarskega. Ivan Cankar ima v Ljubljani znamenito predavanje Slovenci in Jugoslovani. Edino slovensko državno gimnazijo v Avstro-Ogrski ustanovijo v Gorici: to je klasična gimnazija s slovenskim učnim jezikom.
1914
Atentat Gavrila Principa na Franca Ferdinanda, ultimat Srbiji in vojna napoved, začetek prve svetovne vojne. Avgusta prvi vojni napad z vodljivim nemškim balonom. Vojaškim sodiščem na Štajerskem in Koroškem ovadijo tudi nekatere duhovnike in poslance. V ječi na ljubljanskem gradu, namenjeni političnim zapornikom, se znajdeta slikar Ferdo Vesel in Ivan Cankar. Papež postane Giacomo della Chiesa, Benedikt XV.
1915
Italija prestopi v tabor sil antante. Napove vojno habsburški monarhiji, kar na slovenska tla prinese eno najbolj krvavih front. Nemci prvič uporabijo bojne pline, Britanci pa razvijejo tank. Nemci potopijo britansko ladjo Lusitania, umre 1198 ljudi.
V Ljubljani uvedejo krušne karte. Ljudje se celo stepejo za moko. Velika likovna imena ostajajo Picasso, Gris, Matisse, Wölfflin, Malevič in Tatlin, ki razstavi prve slikoreliefe in kontrareliefe. Tagore prejme Nobelovo nagrado za književnost.
1916
Do jeseni se ob Soči zvrsti že devet italijanskih ofenziv. Dunajski atentat na avstrijskega ministrskega predsednika Stürgkha. V Zürichu začne delovati Cabaret Voltaire, kar velja za uradni začetek dadaističnega gibanja. Junija v Ljubljani odprejo 12. umetniško razstavo, na kateri sodeluje večina slovenskih umetnikov. Jakopič razstavi 10 svojih slik, tudi svojega sejalca, Hinko Smrekar pa vrsto jedkanic in mezzotint. Na bojišču je težko ranjen slovenski slikar France Kralj. Vojaki zasedejo tudi Jakopičev paviljon. Einstein postavi temelje splošni teoriji relativnosti. Februarja je v Ljubljani spet potres, deset dni pozneje jo napadejo italijanska letala. Novembra umre cesar Franc Jožef.
1917
Januarja predstavniki Nemčije, Avstro-Ogrske, Bolgarije in Turčije v Luzernu oblikujejo predlog, da se na ozemlju Srbije, Črne gore ter BiH oblikuje jugoslovanska država. Marca v Petrogradu izbruhne revolucija, car Nikolaj II. odstopi. Aprila ZDA napovejo vojno Nemčiji. Maja se prvič po letu 1914 sestane dunajski parlament. Anton Korošec,vodja jugoslovanskega kluba, nastopi z Majniško deklaracijo, ki terja združitev vseh slovenskih, hrvaških in srbskih ozemelj habsburške monarhije v enotno in gospostva tujcev prosto državno telo. Julija Jugoslovanski odbor in srbska kraljevska vlada oblikujeta Deklaracijo o združitvi južnih Slovanov v skupno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Novembra v Rusiji prevzamejo oblast boljševiki, Britanci pa z uporabo več kot 400 tankov zlomijo nemško obrambo. Umreta Degas in Rodin. Ljubljanski občinski svet prepusti Jakopiču zemljišče, na katerem stoji paviljon, še za naslednjih deset let. Jakopič naslika Zeleni pajčolan, Cankar napiše Podobe iz sanj in Tavčar Cvetje v jeseni. Pomembna dela ustvarijo Majakovski, Valery, Eluard, Eliot, Shaw, Appolinaire in Puccini. V Fatimi na Portugalskem se trem otrokom prikaže Marija.
1918
Ameriški predsednik Wilson med drugim zahteva tudi reorganizacijo habsburške monarhije po načelih narodne avtonomije. Oktobra v Zagrebu ustanovijo Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki mu predseduje Anton Korošec. Cesar Karel pristane na federativno ureditev zahodne polovice habsburške monarhije, oktobra Avstro-Ogrska zaprosi za premirje, Ivan Hribar pa 29. oktobra ob 10. uri v Ljubljani razglasi rojstvo Jugoslavije; hrvaški sabor na zasedanju v Zagrebu še isto dopoldne vključi vanjo Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo. Rudolf Maister 1. novembra prevzame oblast v Mariboru, ob koncu meseca zasede slovensko severno mejo na Štajerskem, Franjo Malgaj pa Mežiško dolino. Prvega decembra srbski regent Aleksander razglasi ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, še pred koncem leta nova država dobi svojo vlado. Novembra postane učni jezik v vseh osnovnih in srednjih šolah na Slovenskem izključno slovenščina. V tem letu umrejo Debussy, Apollinaire, Klimt, Schiele, a tudi Ivan Cankar. Jakopič da pobudo za ustanovitev Narodne galerij v Ljubljani, ustanovni zbor Društva Narodna galerija imajo 18. septembra.
1919
Od januarja do junija potekajo boji za mejo na Koroškem. Mlada Madžarska sovjetska republika propade v 133 dneh. Junija Nemčija v Versaillesu podpiše mirovno pogodbo. Ustanovijo Društvo novinarjev Slovenije. Stanko Majcen napiše dramo Kasija, Tavčar pa Visoško kroniko. Marca v Ljubljani ustanovijo Glasbeni konservatorij. V študijskem letu 1919/20 začne delovati ljubljanska univerza, narodna vlada pa odredi prvič osemurni delavnik v industriji in rudarstvu. V času versaillske mirovne konference je v Parizu jugoslovanska umetniška razstava, na njej se zadnjikrat pojavi društvo Sava. Jakopič to leto naslika Sipino in Portret Judite Medvedove.
1920
Aprila ustanovljena Delavska socialistična stranka za Slovenijo se takoj sklene združiti s Socialistično delavsko stranko Jugoslavije, kmalu nastane Komunistična partija Jugoslavije. Po mirovni pogodbi z Madžarsko Prekmurje postane del Kraljevine SHS. Na oktobrskem plebiscitu p Koroški Avstriji pripade celotna glasovalna cona A, po rapallski pogodbi pa Italija obvladuje zahodno četrtino slovenskega nacionalnega ozemlja. Društvo Narodna galerija v petih sobah Kresije predstavi prvo javno galerijsko zbirko. Po ustanovitvi likovnih akademij v Zagrebu in Beogradu slovenski umetniki zaman prosijo za ustanovitev akademije v Ljubljani, njihovi prošnji ne prisluhnejo niti nekateri vidni slovenski politiki, kot Ivan Tavčar. Jakopič naslika Pri klavirju in V mraku. V literaturi opazno ustvarjajo Župančič, Gruden, Albreht, v tujini Majakovski, Valéry in Eliot, v glasbi se uveljavi francoska šesterica s Poulencom, Milhaudom in Honeggerjem. Julija fašisti v Trstu požgejo slovenski Narodni dom.
O obdobju, ki se mu posveča razstava
»Posebej z veseljem se spominjam svojih kar številnih vodstev po zbirkah in razstavah v Narodni galeriji: kakršne koli so že bile družbene in umetnostne razmere v zadnjih 25 letih, nikoli nisem opazil, da bi zanimanje in resnično občudovanje naših slikarjev realistov in impresionistov kakor koli pojenjalo ali zamrlo,« ugotavlja eden glavnih poznavalcev umetnostnega obdobja, ki je predmet razstave Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920, umetnostni zgodovinar prof. dr. Tomaž Brejc v knjigi Realizem, impresionizem, postimpresionizem (Narodna galerija, 2006). In ta ugotovitev je zelo srečna popotnica razstavi, ki bo še prav posebej omogočila gledalcem uživati v izbranih slikah. Ali kot prijazno zapiše Brejc: »Kot da se lirični značaj teh slik seli v razpoloženje gledalcev in jih zaziblje v 'legendo o srečnem impresionizmu', v včerajšnji svet, ko so tudi naši slikarji med delom pozabili na svoje življenjske tegobe, ker jih je očarala pokrajina in nič manj njihova lastna moderna likovna govorica …«
O realizmu, impresionizmu in postimpresionizmu
»Realizem v likovnem slovarju 19. stoletja obsega protislovne vsebine od courbetovskih fizičnih metonimij in stvarnega meščanskega žanra do različnih idealiziranih realizmov, v katerih zasledimo močne vsebinske plasti zgodovinskih motivov, religiozne tematike in narodne mitologije. Če k temu dodam, » tako Brejc v uvodu k omenjeni knjigi, »še vpliv sočasne fotografije, ilustracij, literature in politike, je realizem veliko predstavno polje, ki se v drugi polovici 19. stoletja dotakne še tako zgodovinsko in klasično čutečega slikarja. Če se realizem veže na neposredno družbeno okolje in dogodke, na sočasne literarne in politične vsebine, so pred nami največkrat podrobno izdelane naturalistične slike; in če je slikar slikal v naravi in s svojim temperamentom dojel izbrani motiv in ga v nagli barvni registracji ustavil v slikoviti podobi, smo iz realističnega plenerizma – ki ga slikajo tudi akademiki – vstopili v posebno predstavno območje radikalnega slikovitega impresionizma. Postimpresionizem pa pokriva pravo paleto slikarskih načinov: od pointilizma, simbolizma in secesije, 'jugendstila' in 'art nouveauja' do intimizma in zgodnjega ekspresionizma.«
Francoski impresionisti
Ob besedi impresionizem najprej pomislimo na francoske impresioniste. Kot je zapisano v enciklopediji Slovenije (MK, 1990), se je impresionizem v slikarstvu pojavil v 60. letih 19. stoletja v Franciji, dosegel višek v 70. in 80. letih in se nato razširil po vsej Evropi pa tudi v Ameriko. Ime, sprva posmehljivo, je dobil po Monetovi sliki Impression: soleil levant (Impresija: vzhajajoče sonce), ki jo je slikar predstavil na razstavi v Parizu; na njej so sodelovali tudi pozneje tako cenjeni umetniki, kot Renoir, Degas, Sisley, Pissarro. Beseda naj bi označevala način slikanja na prostem, pri katerem slikar sledi svetlobnim in atmosferskim spremembam, »ko sonce in sence v hitrih menjavah razkrajajo trdne obrise predmetov. Te spremembe registrira z drobnimi potezami čopiča po načelu nemešanih barv, ki jih nanaša drugo poleg druge. Impresionisti slikajo trenutek zaznave, največkrat v pokrajini ali v odprtem urbanem okolju, zato je njihova paleta svetla, intenzivna, vendar enotno razpoloženjsko ubrana …«.
Slovenski impresionizem
Slovenski impresionizem se je, tako kot tudi drugi evropski impresionizmi, ki so posnemali francoskega, uveljavil z zamikom, najprej na 1. razstavi Slovenskega umetniškega društva 1900, dve leti pozneje je sledila 2. razstava, ki sicer ni bila uspešna, a od takrat lahko govorimo o slovenski impresionistični šoli. Slikarji (ponavadi govorimo o četverici Jakopič, Jama, Grohar, Sternen, vendar je impresionistične poteze in navdihe najti tudi pri mnogih njihovih sopotnikih, ne da bi šlo za neposreden vpliv) so sicer razvili svoje različice modernizma, je pa njihov sloves utrdila razstava v dunajskem salonu Miethke 1904, ko so se združili v klub Sava in so jih začeli imenovati savani (za razliko od druge skupine, katere klub se je imenoval Vesna, v njem pa so se družili Gaspari, Smrekar in drugi, ki so bolj prisegali na natančnost risbe, in so jih imenovali vesnani). Impresionisti so uspešno razstavljali leto za letom: v Beogradu (1904), Sofiji, Londonu (1906), Trstu (1907), Zagrebu, Varšavi, Krakovu (1908), Rimu (1911), Jama, Jakopič in Grohar pa tudi v dunajski Secesiji. Druži jih šolanje v Münchnu, Ažbetova šola, ki jim da risarsko in tehnično znanje polaganja barv drugo ob drugo, prepoznavanje francoskih pa tudi nemških in avstrijskih avtorjev, vendar pa ima vsak od njih svoj intimni slikarski razvoj. Obdobje 1895-1902 stroka rada označuje za pripravljalno in študijsko, 1902-08 za škofjeloško, v naslednjih letih pred prvo svetovno vojno pa so se razvijali zelo osebnostno in oblikovali prepoznavne osebne stile.
Impresionizem v obdobju moderne prepoznavamo tudi v literaturi, zlasti liriki, takšni so Kettejevi lirični opisi Novega mesta, Županačič pa je, kot lahko preberemo med drugim tudi v Slovenski enciklopediji MK, hodil na sprehode na Ljubljansko polje z Matijem Jamom, »ki je pesnika uvedel v impresionistično doživljanje pokrajine.« O uspešni razstavi v salonu Miethke sta poročala tako Župančič kot Ivan Cankar. V prvem desetletju 20. stoletja najdemo impresionizem v okviru moderne tudi ponekod v slovenski glasbi, kaže se v povečani barvitosti in čutnosti skladb.
Če se vrnemo k predmetu razstave, velja za lažje razumevanje obdobja povzeti še to ugotovitev dr. Tomaža Brejca iz prej omenjene knjige Realizem, impresionizem, postimpresionizem: »Čas in kraj tega burnega dogajanja pri nas lahko precej na široko zamejim z dvema razstavama: spodnjo ločnico pomeni samostojna razstava Ivane Kobilce na ljubljanski realki leta 1889, zgornjo pa Jakopičeva retrospektiva ob slikarjevi šestdesetletnici leta 1929 v (sprva) njegovem paviljonu, ki pa je bil od 1923 v lasti mestne občine. Zunanja podoba Ljubljane – in slikarstva – se je v tem času dramatično spremenila. Velikonočni potres leta 1895 je sicer res prizadel meščane in njihovo lastnino, jim je pa hočeš nočeš tudi odprl pot v moderne razmere in navade ter jih postavil v čudovit trenutek, ko so bile lahko vse stvari prvič prve: tramvaj in mestni urbanizem, kanalizacija in elektrika, moderna literatura (tudi sežig Cankarjeve Erotike, 1899, in ponatis, 1902, sodita v moderni spektakelski svet) in prve filmske predstave – in seveda tudi prve razstaave slovenskega umetniškega društva, 1900 in 1902, in 'secesija', odcepitev neodvisnih umetnikov pod oznako Sava na Dunaju (Miethke, 1904). V to moderno 'štimungo' sodijo prva pregledna razstava slovenskega slikarstva v profesionalnem razstavišču, v Jakopičevem paviljonu leta 1909, pa prva razstava umetniške fotografije v paviljonu (1911), prvi 'zgodovinski' pregled slovenskega slikarstva od bidermajerja do impresionistov leta 1910, skratka vse, kar sodi v moderno historiografijo in še bolj mitologijo slovenskega 'impresionizma'«.
Ko se je rojevala razstava
Zamisel o razstavi in njeno postopno nastajanje spominjata na nosečnost in rojstvo zaželenega otroka. Je pričakovanje, skrb in odgovornost. Za to, da je danes v Narodni galeriji mogoče videti toliko slik, kipov, karikatur, ilustracij, razglednic, fotografij in celo kak film iz časa med leti 1890 in 1920, je bilo potrebno ne le napraviti temeljit načrt, pač pa tudi najti vse eksponate, ki so si jih avtorji želeli prikazati. Iskanje kake slike je včasih prav detektivsko delo. Potem je bilo potrebno vse predmete zbrati, jih registrirati, mnoge restavrirati, dati nekaterim nove okvirje, druge zloščiti, tretje uokviriti pod steklo … Si zamisliti, kako naj bi bila množica 400 razstavljenih predmetov razmeščena, izprazniti prostore v Narodnem domu, postaviti razstavo, o njej kaj povedati ljudem, jo ne nazadnje odpreti … in potem šteti obiskovalce.
Že po udeležbi na odprtju je bilo jasno, da bo po obisku rekordna. Dokončno število obiskovalcev bomo lahko zapisali po 8. februarju prihodnje leto, ko jo bomo zaprli. Ob razstavi pa je tudi Televizija Slovenija na svojih spletnih straneh postavila poseben podportal o impreisonistih, do katerega pridete prek www.rtvslo.si .
Zbiranje gradiva
Slike, ki nam jih je za razstavo posodil Mestni muzej v Ljubljani, muzejski tehnik Ivan Pirnovar dobro zavarovane seli v kombi Narodne galerije.
Iz kombija so slike potovale po hodnikih v kleti Narodne galerije na varno v registraturo in po potrebi nato k restavratorjem, okvirji pa k hišnima mizarjema.
Kustos dr. Ferdinand Šerbelj in muzejski tehnik Ivan Pirnovar v registraturi, kamor morajo najprej vsi prispeli eksponati, kleče odvijata slike, k steni je že prislonjena Groharjeva »Brna«. Neprostovoljne telovadbe ni manjkalo.
Portret žene župana Hribarja, delo Vlada Bukovca, se bo vsak hip na mreži registrature pridružil Groharjevim Grabljicam. Od leve proti desni Alenka Simončič, dr. Ferdinand Šerbelj in Ivan Pirnovar.
Restavrator mag. Andrej Hirci pred svojimi zapletenimi napravami za slikanje in preučevanje slik, ki jih je potrebno konservirati in restavrirati.
Restavratorska delavnica je zakladnica v malem, polna stekleničk in kemičnih vonjev. Za razstavo smo restavrirali več kot 33 dragocenih likovnih del.
Postavljanje razstave
Da bi izpraznili prostore najstarejšega jedra Narodne galerije, Narodnega doma, smo morali preseliti stalno razstavo v novi del galerije, prav tako pa umakniti tudi čudovite eksponate gotike. Na sliki: Štefan Rojina in Boris Ambrož.
Tehnično osebje galerije je olepšane in očiščene slike začelo voziti v razstavne prostore, kjer so jih kustosi razporejali po sobah. Na sliki: Boris Ambrož in za njim Andrej Rus.
Dve glavi, ena želja: da bi bile slike, obešene v veliki dvorani, za obiskovalca res pravo doživetje. Avtorica razstave in direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki (levo) in avtorica postavitve razstave, arhitektka, scenografka in režiserka Meta Hočevar.
Meta Hočevar: Zdaj pa tole natanko takole na steno! Na levi Štefan Rojina, Andrej Rus in Boris Ambrož.
In kako jih bomo zdaj res naravnost spravili na zid? Boris Ambrož in Andrej Rus merita zelo natančno.
Še zadnji popravki okvirjev. Mizar: Jure Marguč.
Odprtje razstave
Tiskovne konference se je udeležilo res veliko predstavnikov medijev, razstava je zbujala v javnosti vse večje zanimanje.
Svečano odprtje 23. aprila zvečer je doživelo rekorden obisk. Skoraj tisoč ljudem je spregovoril slavnostni govornik, minister za kulturo dr. Vasko Simoniti. Navdušeno je ploskal tudi ljubljanski župan Zoran Janković.
Minister Vasko Simoniti z ženo, direktorica Barbara Jaki in avtorica postavitve razstave Meta Hočevar so bili ob odprtju z razstavo očitno zadovoljni.
Množica se je nato počasi pomikala skozi razstavne prostore in prebirala informativne napise v slovenščini in angleščini, ki predstavljajo vsako sobo posebej.
Tudi stare fotografije in portreti so pri obiskovalcih deležni velike pozornosti.
Spoštljivo pred tremi najbolj »slovenskih« vseh slik v veliki dvorani impresionističnih ikon: (od leve proti desno) Groharjevimi »Macesnom«, »Pomladjo« in »Sejalcem«.
V sobi z razglednicami.
Nekaj zanimive statistike o razstavljenih delih
Na prvem mestu po številu so slikarska dela Riharda Jakopiča (1869–1943), kar 70; Matija Jama (1872–1947) in Matej Sternen (1870–1949) sta predstavljenih vsak s po 26, Ivan Grohar (1867–1911) pa s 24 deli. K Sternenovim moramo prišteti še 12 del na papirju. Od sopotnikov impresionizma razstava zajema Antona Ažbeta (1862–1905), Maksima Gasparija (1883–1980), Ivano Kobilco (1861–1926), Hinka Smrekarja (1883–1943), Frana Tratnika (1881–1957), Ivana Vavpotiča (1877–1943) in Ferda Vesela (1861–1946) s po več kot enim delom, samo z enim pa jih je predstavljenih še precej več, od Gvidona Birolla (1881–1963), Josipa Germa (1869–1950), Ludvika Grilca (1851–1910), Frana Klemenčiča (1880–1961), Franceta Mesesnela (1894–1945), Saša Šantla (1883–1945), Ivana Žabote (1877–1939) … Poleg Ivane Kobilce obiskovalci razstave lahko srečajo še slikarke Rozo Klein Sternen (1867–1956), Louiso Hermino van Raders Jama (1871–1946), Henriko Šantel (1874–1940) in Heleno Kottler Vurnik (1882–1962), ki so ustvarjale prejkone v senci moških.
Slike, ki jih ne smete prezreti
Kar nekaj slik na razstavi je za obiskovalca še posebej zanimivih zato, ker so na ogled bodisi po več desetletjih ali pa jih javnost lahko videi prvič. Nekatere so v zasebni lasti, druge počivajo v depojih in smo jih za to razstavo pripeljali celo iz zamejstva.
Krajina s kozolcem Riharda Jakopiča, naslikana okrog 1905, ima svoje reprezentančno mesto v sejni sobi predsednika vlade in doslej še ni bila razstavljena.
Slap Ivana Groharja iz okoli 1903 je v zasebni lasti in doslej tudi še ni bil razstavljen.
Serije Jakopičevih pogledov na Križanke v takšnem obsegu - 13 platen – ni bilo mogoče videti vse od pregledne razstave Jakopičevih del leta 1970 v Moderni galeriji. Več platen je v zasebni lasti, vidimo tudi tisto, ki ga hrani Galerija umjetnina v Splitu.
Jamove slike Pri obedu (1899), ki je v zasebni lasti, ni bilo mogoče videti že 34 let, njegov Zgodnji sneg pa je posodila splitska galerija umetnin.
Občudijemo lahko znani Sternenov Portret Tončke Gaber , ki je sicer v zasebni lasti.
Posebna priložnost je tudi srečanje s fotografijo Avgusta Bertholda Sejalec , ki je sicer v zasebni lasti.
Krotilka kač v bronu, delo kiparja Ivana Zajca, ki ga javnost sicer najbolj pozna po Prešernovem spomeniku, pa je nova pridobitev Narodne galerije in doslej še ni bilo razstavljeno.
Kiparstvo, arhitektura
Ob zvenečih slikarjih včasih pozabljamo na pomembna kiparska imena tega obdobja: razstava predstavlja – bodisi neposredno ali na fotografijah – 16 del Franca Bernekerja (1874–1932), 8 plastik Lojzeta Dolinarja (1893–1970), 12 Ivana Zajca (1869–1952), morda danes najbolj znanega po Prešernovem kipu na današnjem Prešernovem trgu, ter posamezne druge kiparje, kot so Alojzij Gangl (1859–1935), Ivan Napotnik (1888–1960), Svetoslav Peruzzi (1881–1936), Alojzij Repič (186–1941), Anton Štefic (1878-1915) ali Peter Žmitek (1874-1935).
Posebna soba je namenjena fotografiji Avgusta Bertholda (1880-1919), ne le zaradi njegovih mojstrovin z objektivom, tehniko pigmentiranja in gumijevim tiskom, pač pa tudi zato, ker seje sodelovanje med fotografijo in likovno umetnostjo dejavno prepletalo; zato ima v očeh radovednega gledalca najbrž še posebno vrednost njegova fotografija sejalca. Njegova najboljša dela so prav krajinske in žanrske fotografije ter portreti slovenskih literatov in drugih znanih oseb. Čeprav laična javnost z impresionizmom enači dela Jakopiča, Jame, Groharja in Sternena, je bil Berthold s svojim fotografskim umetniškim prispevkom prav tako ena ključnih ustvarjalnih osebnosti slovenskega impresionizma.
Arhitektura je dobila v popotresni Ljubljani na prelomu stoletij nov zamah, razstava v sliki in besedi govori o Maksu Fabianiju (1865–1962), Jožetu Plečniku (1872–1957) in Ivanu Vurniku (1884–1971). Trojico lahko imenujemo utemeljitelje moderne arhitekture na Slovenskem. Ob pomoči podatkov z razstave je mogoče predstavljene stavbe poiskati tudi po Ljubljani. Denimo Mladiko, današnjo Pravno fakulteto, Zmajski most, sodno palačo, Kresijo, Filipov dvorec, secesijske stavbe ob Milklošičevi cesti ter hotel Union, Mestno hranilnico na Čopovi, Opero, Deželni dvorec s sedežem univerze, realko na Vegovi, kompleks tehniških šol na Aškerčevi, Filharmonijo … in ne nazadnje Narodni dom. Hotel Bellevue in nekdanja Švicarija, oba iz tistega časa, nista v zavidanja vrednem stanju.
Zbrano filmsko in digitalno gradivo na razstavi spregovori o tedanjem društvenem življenju, znanosti in iznajdbah, ljubljanskih hotelih in kavarnah, javnih spomenikih, umetniških ateljejih, Jakopičevem paviljonu in seveda zgodovinskih in političnih dogodkih. Obiskovalci razstave tako lahko najbrž z veseljem poiščejo Trubarjev spomenik pri Moderni galeriji, Vaslvasorjevega pred Narodnim muzejem in Prešernovega pri Tromostovju.
Za razstavo so eksponate prispevali Narodna galerija, Moderna galerija, Narodni muzej, Mestni muzej, Dolenjski muzej, Sadnikarjev muzej v Kamniku, Slovanska knjižnica, Študijska knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Galerija umjetnosti Split, Moderna galerija Zagreb, pa tudi Državni zbor, SAZU, Zveza svobodnih sindikatov, nekaj podjetij ter številni zasebniki, ki so se prijazno odzvali povabilu Narodne galerije in so lastniki približno 45 platen med tistimi, ki so razstavljena. Kar nekaj časa je v restavratorskih prostorih Narodne galerije potekala tudi živahna restavratorska dejavnost, saj je bilo treba platna očistiti, marsikateri eksponat pa je terjal tudi zahtevnejše obnovitvene ali varovalne posege. Kar 33 slik smo v celoti restavrirali.
Okrogle mize
V času razstave so predvidene tematske okrogle mize, ki jih bodo usmerjali različni strokovnjaki. Teme:
Trgovina z umetninami
Polemična debata, v kateri bodo sodelovali tako poznavalci kot cenilci.
Tujina
Življenje v tujini je pogost fenomen med slovenskimi umetniki; tako danes, še bolj pa nekoč, ko je tujina pogosto predstavljala nekakšno nujno zlo na začetku umetniške poti, saj slovenske dežele niso ponujale nobene možnosti resnega umetniškega šolanja.
Nemštvo
V obdobju pred prvo svetovno vojno so nemški prebivalci slovenskih dežel dejavno prispevali h kulturnemu življenju teh krajev in pri tem, s svojimi slovenskimi sosedi, imeli tudi več skupnega kot si običajno zamišljamo. Tako Slovenci kot Nemci so spremljali nemški/avstrijski kulturni prostor in njegovo časopisje, vezani so bili na isto prestolnico in tudi na medsebojno konkuriranje na istem kulturnem ministrstvu.
Ženske umetnice
Primerjava statusov umetnic, njihovih možnosti šolanja, delovanja, zaposlovanja itd., da bi vzpostavili čim bolj plastično sliko o položaju žensk v umetnosti na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja.
Razstava
Avtorica projekta
Barbara Jaki
Izbor gradiva za razstavo
Mateja Breščak, Barbara Jaki, Mirko Kambič, Goran Milovanović, Marja Lorenčak, Alenka Simončič, Sarival Sosič, Andrej Smrekar, Nadja Zgonik
Avtorica postavitve razstave
Meta Hočevar
Oblikovanje tiskovin in nadzor tiska
Peter Skalar
Zbiranje gradiva na terenu
Marja Lorenčak, Ivan Pirnovar, Alenka Simončič, Andrej Smrekar, Ferdinand Šerbelj
Restavratorska priprava gradiva
Tina Buh, Nina Dorič, Andrej Hirci, Miha Pirnat, Martina Vuga, Simona Škorja
Organizacija pedagoških in andragoških programov
Tina Ponebšek, Kristina Preininger
Marketing
Dušan Benko
Stiki z javnostmi
Bogi Pretnar
Organizacija multimedijskih predstavitev
Luka Hribar
Avtorji interaktivnih prezentacij
Nina Goršič, Andraž Kržič, Breda Mihelič, Klemen Smolčič
Animacija
Boris Berguš, Andraž Kržič, Jan Plesničar, Jure Teržan
Muzejska trgovina
Meta Stvarnik, Saša Urukalo
Vodja tehničnih del
Jože Raspet
Izvedba tehničnih del
Boris Ambrož, Jurij Marguč, Štefan Rojina, Andrej Rus
Katalog
Glavna urednica
Barbara Jaki
Sourednika
Mateja Breščak, Andrej Smrekar
Avtorji besedil
Pavlina Bobič, Tomaž Brejc, Mateja Breščak, Elizabeth Clegg, Ivan Čulk, Igor Grdina, Barbara Jaki, Mirko Kambič, Milček Komelj, Nataša Kovačič, Peter Krečič, Marja Lorenčak, Breda Mihelič, Jure Mikuž, Goran Milovanović, Ana Mizerit, Gregor Pompe, Damjan Prelovšek, Alenka Simončič, Sarival Sosič, Andrej Smrekar, Petra Testen, Tomislav Vignjević, Nadja Zgonik, Beti Žerovc
Urednica literature
Nataša Kovačič
Jezikovni pregled
Irena Androjna Mencinger, Vladimir Motnikar, Nada Šumi
Prevod iz angleščine
Alenka Klemenc
Pregled besedil
Mateja Breščak, Ivan Čulk, Nataša Kovačič, Kristina Preininger, Marja Lorenčak, Tina Ponebšek, Alenka Simončič, Andrej Smrekar in avtorji
Fotografija kataloškega dela
Janko Dermastja, Bojan Salaj
Arhiv Narodne in univerzitetne knjižnice
Priprava fotografskega gradiva
Ingrid Draksler, Mojca Jenko, Marja Lorenčak, Jassmina Marijan, Luka Hribar
Grafična obdelava reprodukcij
Marko Pirnat, Tiskarna Pleško d.o.o., Ljubljana
Grafični prelom
Maja Javor, MatFormat d.o.o., Ljubljana
Organizacija tiska
Dušan Benko
Tisk
Gorenjski tisk d.d., Kranj
Umetnine so posodili
ACH, d. d., Ljubljana; Antikvitete Novak, Ljubljana; Arhiv Republike Slovenije; družina Bassin, Ljubljana; Dolenjski muzej Novo mesto; Galerija Hest, Ljubljana; Galerija Zala, Ljubljana; Galerija umjetnina Split; Državni zbor Republike Slovenije ; KD Holding d. d., Ljubljana; Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto; Krka, tovarna zdravil, d. d., Novo mesto; Marko Gliha, Ljubljana; Matej Vozlič, Ljubljana; Mestni muzej Ljubljana; Moderna galerija Ljubljana; Moderna galerija Zagreb; Narodni muzej Slovenije; Sadnikarjev muzej, Kamnik; Slovanska knjižnica, Ljubljana; Umetnostna galerija Maribor; zasebni lastniki; Zveza svobodnih sindikatov Slovenije
Znanstveni odbor
prof. dr. Tomaž Brejc, dr. Anica Cevc, Elizabeth Clegg, dr. Igor Grdina, dr. Barbara Jaki, mag. Mirko Kambič, prof. dr. Milček Komelj, prof. Janez Koželj, prof. dr. Peter Krečič, dr. Breda Mihelič, prof. dr. Jure Mikuž, dr. Damjan Prelovšek, dr. Andrej Smrekar, doc. dr. Nadja Zgonik
Pripravljalni odbor
mag. Dušan Benko, mag. Mateja Breščak, prof. Meta Hočevar, dr. Barbara Jaki, mag. Mojca Jenko, Marja Lorenčak, Karel Polak, Kristina Preininger, Bogi Pretnar, Alenka Simončič, prof. Peter Skalar, dr. Andrej Smrekar, dr. Ferdinand Šerbelj
Izvedbo projekta so omogočili
Ministrstvo za kulturo RS
Razstava je bila pripravljena tudi ob sodelovanju glavnega pokrovitelja
UPC Telemach d.o.o.,
pokroviteljev
Mercator d.d. in ACH d.d. Ljubljana ter KD Holding d.d.
Tift d.o.o. in Mettron d.o.o.
ter medijskih pokroviteljev
Europlakat d.o.o., Pro Plus d.o.o. in Radiotelevizija Slovenija, javni zavod
23. april 2008–8. februar 2009
Razstava je podaljšana do 15. februarja!
Narodna galerija
Cankarjeva 20
1000 Ljubljana