Slike Tomaža Ravniharja niso preprost zalogaj. Motivično se vrtijo okoli najbolj neprijetnih vprašanj človekove eksistence. Vsebinsko pa gledalcu, ki se mu na prvi pogled celo dozdeva, da njihovo sporočilo razume, v resnici odrekajo možnost, da bi njihov pomen določil v eni sami točki.
Pa vendar, slike kljub včasih pesimističnim motivom pričajo o smislu človekovega obstoja na planetu Zemlja, predvsem pa o prepričanju, da je življenje ne le barvito, temveč kljub vsemu tudi – lepo.