Galerija MEDIJA
vstop prost
STANISLAVA SLUGA PUDOBSKA | INDIJA
Pričujočo razstavo Stanislave Sluga Púdobske lahko razumemo v kontekstu povojnega zanimanja za vzhodnjaško filozofijo, duhovnost in meditacijo, ki se je v šestdesetih in sedemdesetih letih pojavljalo tudi v slovenskih neoavantgardnih in alternativnih umetniških krogih. Vendar slikarstvo Stanislave Sluga Púdobske ne temelji na neposrednem prevzemanju vzhodnih likovnih vzorcev, temveč na subtilnem prepletanju evropskega pogleda na Vzhod z lastnim kulturnim spominom in izkušnjo domače notranjske krajine.
Lanskoletna razstava v Društvu slovenskih likovnih umetnikov Maribor, za katero je dala pobudo prav Púdobska, je ponovno odprla vprašanje teh povezav in opozorila na ustvarjanje umetnic, ki so svojo umetniško pot oplemenitile s kulturo Vzhoda. Potovanja slovenskih slikark iz prodorne generacije, ki se je na začetku sedemdesetih let oblikovala v razredu Gabrijela Stupice, so bila za tedanji slovenski prostor izjemna in pionirska. Še pred diplomo so se v Indijo odpravile Stanislava Sluga Púdobska, Jasna Kozar in Anka Krašna. Njihova potovanja niso bila toliko posledica politike oziroma gibanja neuvrščenih, temveč so jih omogočili predvsem osebni stiki s slovenskim misijonom v Indiji.
Cikel Indija, ki ga je Púdobska nadaljevala leta 1979 v Heilbronnu v Zahodni Nemčiji, je mogoče razumeti kot refleksijo evropskega pogleda na Indijo. Postavitve figur pogosto spominjajo na kolonialne fotografije 19. stoletja, kakršne so evropskim dvorom, časopisnim in založniškim hišam pošiljali umetniki in popotniki. Figure so pogosto umaknjene v temo, odrezane z robom slike ali skrite za ohlapnimi oblačili. Njihove glave so pokrite z živo rdečimi turbani, večjimi od obrazov, kar jih približuje tradiciji evropskega postbaročnega portreta. Na teh obrazih je nekaj melanholičnega, povezanega z dostojanstvom starodavne civilizacije, ki se sooča s prodorom industrializacije nekdanjega kolonizatorja. Fotograf Marcus Leatherdale je ob razmisleku o kolonialni fotografiji opozoril na distanco med opazovalcem in »primerkom«, ki je zaznamovala številne zgodnje podobe Indije.
Pri Púdobski pa je ta distanca skoraj povsem ukinjena. Njene figure gledalca ne nagovarjajo kot etnografski objekti, temveč kot navzoča, dostojanstvena bitja, s katerimi slikarka deli tako občutek prisotnosti kot tujosti. V njenih delih je mogoče prepoznati preprostost in tihi upor, zlasti v risbah, ki z nekaj potezami pričajo o delovanju sester misijonark. Te so deklicam na paši kar na prostem organizirale večerno šolo in jim predajale znanje. V okolju, ki so ga močno določale verske, etnične, spolne in kulturne hierarhije, so nekatere od teh deklet kljub svoji nevidnosti in podrejenosti postale aktivne nosilke družbenih sprememb.
To sporočilo lahko prepoznamo tudi v impresivni celopostavni figuri dekleta z vrčem. Figure gledalca pogosto ne gledajo neposredno ali pa ga opazujejo le s kotičkom očesa, kakor da bi slikarka vanje vpisala tudi svoj duhovni avtoportret. Pri Stanislavi Sluga Púdobski se podoba Indije nenehno prepleta s podobami lastnega izvora. Njeno umetniško ime Púdobska izhaja iz njene rojstne vasi Pudob v Loški dolini. Iskanje identitete kraja, njegovega genius loci, ostaja eno osrednjih izhodišč njenega slikarstva. Melanholično razpoloženje krajine prežema moč podob in domišljije, ki jo spremljata od otroštva dalje. Indija je tej imaginaciji dala nov zagon in globino, ki ju je v domačem okolju lahko razvijala zlasti skozi slikarstvo.
Opus Stanislave Sluga Púdobske se oblikuje prav v prepletu oddaljenega in domačega, osebnega spomina in kulturne imaginacije, evropske slikarske tradicije in srečanja z Indijo. Njena dela govorijo o intimnem srečanju dveh svetov — o izkušnji potovanja, ki ni spremenila le pogleda na drugo kulturo, temveč je poglobila tudi pogled na lastni prostor in identiteto.
Vesna Krmelj