Sirota ( Árva , Madžarska, Francija, Nemčija, ZDA, Ciper, Velika Britanija, 2025, 132 min.)
Film Lászla Nemesa (Savlov sin), postavljen med ruševine spodletele madžarske revolucije leta 1956 in navdihnjen s spomini režiserjevega očeta, pripoveduje zgodbo o judovskem dečku, katerega svet se obrne na glavo, ko se pojavi moški, ki trdi, da je njegov pravi oče …
Režija: László Nemes
Scenarij: László Nemes, Clara Royer (po izvirni zamisli Nemesovega očeta, Andrása Jelesa)
Fotografija: Mátyás Erdély
Glasba: Evgueni Galperine, Sacha Galperine
Montaža: Péter Politzer
Igrajo: Bojtorján Barabás (Andor Hirsch), Andrea Waskovics (Klára, Andorjeva mama), Grégory Gadebois (Berend Mihály), Elíz Szabó (Sári), Sándor Soma (Tamás), Hermina Fátyol (Elza), Marcin Czarnik (Géza Perlmann), Konrád Quintus (Boltvezető, trgovec)
Produkcija: Pioneer Pictures (Madžarska), Good Chaos (Velika Britanija), AR Content (ZDA), Mid March Media (Ciper), Arte France Cinéma (Francija), Pallas Film (Nemčija)
Festivali, nagrade: Benetke 2025: svetovna premiera v tekmovalnem programu; Toronto 2025; Miskolc 2025; Atene 2025; Valladolid 2025; Hajfa 2025; Sombor 2026: nagrada za najboljši film, nagrada za najboljšega igralca (Bojtorján Barabás)
Distributer: Fivia – Vojnik
Odziv občinstva: skromen po obsegu, a naklonjen (povečini)
Odziv kritike: daleč od ocen za avtorjeva pretekla dela, a še vedno pozitiven
Žanr: drama
Zanimivosti
Za mnoge je László Nemes najbolj fascinantna figura madžarskega filma po Tarru, edini, ki se Tarru vsaj približa, če ju primerjamo z vidika kompleksnosti in ambicioznosti njune avtorske vizije. Ali drugače: Nemes je eden redkih sodobnih filmskih ustvarjalcev, ki v svojih delih tako prepričljivo in vznemirljivo združi tisto kolektivno družbenega okolja ter intimno njenih posameznikov, kot je to znal Bela Tarr. Spomnimo se na primer na njegov celovečerni igrani prvenec, delo Savlov sin (Saul fia, 2015), v katerem je pred nami razgrnil delovanje morilske mašinerije holokavsta, ali pa na Zaton (Napszállta, 2018), ki nas popelje v negotovi čas neposredno pred veliko vojno. V obeh se kolektivno in intimno sicer prepletata, a vseeno se zdi, da širši družbeni sliki daje nekaj več pozornosti. Sirota , njegov tretji celovečerec, pa prav v tem pogledu prinaša v njegovo ustvarjanje obrat, kot opozarjajo številni kritiki. V središču zgodbe je sicer znova pomemben kolektivni zgodovinski dogodek oziroma obdobje, tisto po na silo zatrti madžarski revoluciji leta 1956, a tokrat se Nemes očitno v večji meri osredotoča na posameznika. Izpostavlja ga že z naslovom, prav tako pa nam zgodbo posreduje z otroškim, fragmentiranim pogledom.
Zgodba
Ko so se leta 1956 na Madžarskem pričeli družbeni nemiri in pripeljali do tako imenovane madžarske vstaje, ko sta politika in množica skupaj hoteli odpreti vrata lepši prihodnosti, je bila družbena klima polna upanja in optimizma. A nato je še istega leta sovjetska vojska brutalno in brezkompromisno pohodila vsako upanje. V tem dušečem obdobju po zatrti revoluciji je judovski deček odraščal ob materi in odsotnem očetu. V želji, da bi ublažila ta manko, bolečino, ki jo je prinašala odsotnost očeta, mu je mama pripovedovala zgodbo, v kateri je očeta idealizirala in ga predstavljala kot padlega junaka. Tako si je deček ustvaril skrbno zgrajeni svet spominov in družinskih mitov, ki pa se mu je nekega dne zamajal v samih temeljih. Pojavil se je namreč surov, nepredvidljiv moški, ki je trdil, da je njegov pravi oče. Deček se tako mora soočiti z možnostjo, da je vse, v kar je do takrat verjel, le izmišljena zgodba brez vrednosti.