Sirat ( Sirât , Španija, Francija, 2025, 114 min.)
Oče in sin prispeta na rejv globoko v gorah južnega Maroka. Iščeta Mar, hčerko in sestro, ki je pred več meseci izginila na eni teh neskončnih zabav … Film je prejel nagrado žirije v Cannesu, navdušil kritike in se prebil v ožji izbor za mednarodnega oskarja.
Režija: Oliver Laxe
Scenarij: Oliver Laxe, Santiago Fillol
Fotografija: Mauro Herce
Glasba: Kangding Ray
Montaža: Cristóbal Fernández
Igrajo: Sergi López (Luis), Bruno Núñez Arjona (Esteban), Stefania Gadda (Stef), Joshua Liam Henderson (Josh), Tonin Janvier (Tonin), Jade Oukid (Jade), Richard »Bigui« Bellamy (Bigui)
Produkcija: Filmes da Ermida (Španija), Uri Films (Španija), El Deseo D.A., S.L.U. (Španija), 4 A 4 Productions (Francija), Los Desertores Films (Španija)
Festivali, nagrade: Cannes 2025: nagrada žirije (ex aequo z Zvokom padanja Masche Schilinski), nagrada za najboljšo glasbeno opremo filma, posebna omemba Art kino mreže, pasje palme – velika nagrada žirije za Pipa in Lupito; Chicago 2025: zlati hugo za najboljši film; Montclair 2025: nagrada za najboljši celovečerec; evropske filmske nagrade 2025: nagrada za najboljšo evropsko fotografijo, za najboljšo montažo, za najboljšo scenografijo in za najboljši zvok; Palm Springs 2026: nagrada FIPRESCI za najboljši mednarodni film; Karlovi Vari 2025; Toronto 2025; Talling 2025; München 2025; Liffe 2025
Distribucija: Fivia – Vojnik
Odziv občinstva: za tovrstno evropsko delo presenetljivo univerzalno dober
Odziv kritike: zelo visoke ocene
Žanr: akcijska drama
Zanimivosti
Sirat , sijajno delo španskega režiserja francoskih korenin Oliverja Laxa, so neposredno po canski premieri kritiki hvalili v prvi vrsti zaradi njegovih dosežkov, in presežkov, v strogo filmskem kontekstu. Tako so ga nekateri označili za »film ceste vseh filmov ceste«, drugi pa so mu hvalnico peli kot enemu najsijajnejših filmskih poklonov kinetiki teles v gibanju. Čeprav se je pri tovrstni hvali zazdelo, da je Laxe vse motive, ki jih je vključil v delo, povsem podredil strogo filmskim namenom, pa nam dejanski ogled filma pokaže, da to še zdaleč ni vsa »resnica«. Sirat je namreč hkrati tudi iskren poklon tisti glasbeno-družbeni subkulturi, ki jo je z vstopom v 90. leta v Veliki Britaniji pričel promovirati umetniški in zvočno-glasbeni kolektiv Spiral Tribe ter ki se je nato razširila po vsej Evropi v obliki »odprtih« rejvov, plesno-glasbenega druženja v običajno zapuščenih industrijskih objektih ali na prostem, brez obveznih vstopnin. Še več, da bi dosegel želeno pristnost in avtentičnost upodobitve tovrstnih dogodkov, se je tudi sam skoraj pet let potikal po puščavi okrog Tangerja, obiskoval tovrstne dogodke in nato nekatere izmed udeležencev povabil k sodelovanju pri filmu.
Zgodba
Oče in sin prispeta na rejv globoko v gorovju južnega Maroka. Tam sta zato, da bi našla Mar, njuno hčer oziroma sestro, ki je pred meseci izginila na eni od tovrstnih zabav brez konca. Oče in sin hodita med udeleženci zabave in vsem po vrsti kažeta fotografijo izgubljenega dekleta. Pridružita se skupinici rejverjev, ki romajo v notranjost puščave, kjer bo prizorišče velike, zadnje zabave – upata, da bosta Mar morda srečala tam. Njuno poslanstvo se postopoma prelevi v nekaj povsem drugega od tistega, po kar sta se sprva odpravila.