Ko se Liza zjutraj zbudi, babica za zajtrk na mizo postavi hlebec kruha. Tako lep in okrogel je kot žoga. Liza se z njim igra, hlebec pade na tla in se odkotali. Liza teče za njim v žitno polje, a pot do kruha je dolga. Na tej poti Liza spozna, da kruh ne pade kar sam z neba, temveč je zanj treba vse leto delati: dela zemlja, dela pšenica, dela vreme, dela človek, dela pečica in dela čas.
Kruh prav res ne pade sam z neba.