V četrtek, 15. oktobra, ob 14. uri na Filozofskem inštitutu začenjamo s ciklom predavanj o Sartru, Fanonu in psihonalizi. Predaval bo dr. Holden M. Rasmussen, samostojni raziskovalec in stalni zunanji sodelavec inštituta.
Predavanja bodo potekala v hibridni obliki, v sejni sobi Filozofskega inštituta in po video povezavi .
Podroben opis posameznih predavanj, vključno s seznamom relevantne literature, najdete tukaj: Rasmussen_Series, Colony, Group.pdf
Serija, skupina, množica, kolonija: konkretno univerzalno pri Sartru in Fanonu
"Nazadnje ostaja eno vprašanje – samo eno: ali imamo danes sredstva, da vzpostavimo strukturalno, historično antropologijo?"
— Jean-Paul Sartre, predgovor k Vprašanju metode
"Dekolonizacija nikoli ne mine neopazno, ker se nanaša na bit, ker bistveno spremeni bit, ker spremeni nepomembne gledalce v privilegirane igralce, ki jih snop zgodovine poveže na skoraj grandiozen način."
— Frantz Fanon, V suženjstvo zakleti
Navedena pasusa se na prvi pogled zdita precej različna. Sartrovo vprašanje je teoretsko: stoji na začetku besedila, v katerem avtor, na videz povsem abstraktno, začrta filozofsko metodologijo marksizma. Fanonova ugotovitev pa, nasprotno, izhaja iz neposrednega političnega delovanja in dogodkov alžirske vojne za neodvisnost ter izpostavi eksistencialni sediment konkretnega in krvavega procesa: dekolonizacije. Kljub temu sta oba projekta tesno povezana. Tako Sartre kot Fanon prepoznavata poteze medčloveških razmerij, ki nas zadevajo na najbolj temeljni ravni. Oba si tudi izrecno prizadevata misliti razmerje med univerzalnimi razsežnostmi družbene strukture in zgodovinskega postajanja na eni strani ter singularnostjo konkretnega individualnega življenja na drugi, življenja, ki ga številni procesi, ki ga daleč presegajo, vežejo na množico kolektivov in skupin.
Osrednji cilj ciklusa predavanj je slediti političnima in filozofskima projektoma obeh mislecev ter prek njiju priti do artikulacije konkretnega univerzalnega: do zastavka skupinske tvorbe, ki ni povzdignjena nad konkretne kolektive ali se nahaja zunaj njih, temveč obstaja samo v njih in skoznje – in, kar je ključno, skozi njihove notranje prelome, protislovja in neuspehe. V tem okviru Sartre in Fanon nikakor nista postavljena v nasprotje. Če ju beremo drugega z drugim, nam odpirata pogled na novo konceptualizacijo družbenih, zgodovinskih, političnih in eksistencialnih razsežnosti naše dobe: ponujata nekakšno nenapisano teorijo formiranja skupin in kolektivnega življenja.
Seminar bo potekal v treh korakih. Najprej bomo izhajali iz Sartrovega začetnega vprašanja in metode, ki jo razvije v Vprašanje metode : zakaj sklerotični marksizem ne more doseči konkretnega posameznika in kako nam posredovanje psihoanalize in sociologije skupaj s progresivno-regresivno metodo omogoča, da singularno življenje ali delo beremo kot totalizacijo njegove dobe. Nato bomo v Kritiki dialektičnega uma sledili Sartrovi dialektiki kolektivnega: od serialnosti – vrste, trga, nemoči anonimnega in zamenljivega znotraj družbene strukture – do skupine-v-fuziji, v kateri se mnoštvo spoji v eno samo prakso, ter naprej do njegove analize rasizma in kolonializma, pri kateri uporablja tako razvito metodo kot njene osrednje motive.
Nazadnje se bomo obrnili k Fanonovi knjigi V suženjstvo zakleti . Za Fanona je dekolonizacijsko nasilje dejanje, skozi katero kolonizirani sami sebe vzpostavijo kot ljudstvo. Delo se sklene z enigmatičnim poglavjem, sestavljenim iz kliničnih primerov: »Kolonialna vojna in duševne motnje«. Te primere bomo brali z vidika kolektivnih formacij, ki se v njih kažejo, pri tem pa bomo za razumevanje teh pričevanj uporabili spoznanja, pridobljena ob Sartru, Fanonu in psihoanalizi – natančneje, ob obliki psihoanalize, ki nobenemu od njiju ni bila na voljo.
Stava tega ciklusa je, da kolonialno ni zgolj naknadna aplikacija teorije, izdelane nekje drugje, v evropskem prostoru. Nasprotno: kolonija je prizorišče, kjer postane razvidna struktura skupine oziroma množice. Kolonialna množica, kakor jo je mogoče izluščiti iz Fanonovih kliničnih primerov, se pokaže kot konkretno univerzalno: kot izjemna formacija, v kateri stopijo v ospredje pogoji formiranja množice kot take. Fanon Sartra ne le ponazori, temveč ga konkretizira in dopolni.
Ob tem seminar nazadnje zastavi vprašanje: Kaj navsezadnje povezuje kolonialno skupino? To vprašanje nas vodi onkraj Sartrovih in Fanonovih besedil v smer psihoanalize, discipline, do katere ne prvi ne drugi nista imela enoznačnega odnosa.
Holden M. Rasmussen je filozof in samostojni raziskovalec, ki deluje v polju psihoanalitične metapsihologije in post-kantovske filozofije. Njegovo raziskovanje poteka po dveh glavnih linjah: po eni strani skuša premalo raziskano francosko psihoanalitično tradicijo tesneje povezati s filozofskimi tradicijami, po drugi pa raziskuje, kako se oblikujejo politični kolektivi, pri čemer kolonialni kolektiv obravnava kot paradigmo formiranja skupin. Njegova dela so bila objavljena v revijah Filozofski vestnik , Problemi , Psychoanalysis, Culture & Society in Hypatia . Doktoriral je iz filozofije na Univerzi v Newcastlu, magistriral pa iz kontinentalne filozofije na Univerzi v Warwicku.