Baletna različica Pepelke je bila neštetokrat na novo zasnovana. Prve dokumentirane različice segajo v leto 1813, sledila pa je londonska produkcija leta 1822. Skupna značilnost večine produkcij je glasba Sergeja Prokofjeva, napisana v zgodnjih štiridesetih letih 20. stoletja, na katero je bila premierna uprizoritev leta 1945 v Bolšoj teatru v koreografiji Rostislava Zaharova. Prokofjev je svojo partituro začel leta 1941, a jo je zaradi druge svetovne vojne in dela pri operi Vojna in mir dokončal šele 1944. O Pepelki piše: »... Pepelke ne vidim le kot pravljičnega lika, ampak tudi kot resnično osebo, ki čuti, doživlja in se giblje med nami ... V glasbi Pepelke sem želel izraziti predvsem poetično ljubezen Pepelke in princa, rojstvo in razcvet te ljubezni, ovire na njeni poti in končno izpolnjene sanje.«
Pepelka je že generacije priljubljen balet, s številnimi produkcijami po vsem svetu. Za Hrvaški nacionalni balet na Reki je Leo Mujić ustvaril predstavo, primerno za vse starosti, v svojem prepoznavnem neoklasičnem slogu. Zgodbo je postavil v sredozemsko okolje.
Ohranil je prepoznavno zgodbo o dekletu, ki kljub poniževanju in težkim življenjskim preizkušnjam ohrani dobroto, pogum in vero v boljšo prihodnost. Hkrati pa je pravljico obogatil s sodobnejšim pogledom na like in njihove odnose. Posebno pozornost je namenil psihološki poglobljenosti protagonistov ter čustvenemu razvoju naslovne junakinje, ki ni le pasivna sanjavka, temveč močna in odločna osebnost.
Predstava se odlikuje po prefinjeni neoklasični koreografiji, značilni za Mujićev umetniški slog. Klasična baletna tehnika se prepleta z elementi sodobnega plesa, kar ustvarja dinamičen in vizualno privlačen odrski jezik. Koreografija poudarja lepoto gibanja, hkrati pa učinkovito pripoveduje zgodbo brez besed. Pomembno vlogo imajo tudi množični prizori, ki predstavi dajejo razkošnost in gledališko širino.
Leo Mujić
je eden najpomembnejših sodobnih koreografov jugovzhodne Evrope. Rojen je bil leta 1975 v Beogradu, svojo umetniško pot pa je začel z baletnim izobraževanjem v domačem mestu. Pozneje je študij nadaljeval na prestižni šoli Rudra Béjart v Lozani. Preden se je uveljavil v koreografiji, je deloval kot profesionalni plesalec in sodeloval z nekaterimi največjimi imeni sodobnega plesa. Nastopal je v predstavah Mauricea Béjarta, Jiříja Kyliána in Williama Forsytha, kar mu je omogočilo stik z različnimi plesnimi estetikami in ustvarjalnimi pristopi. Te izkušnje so pomembno vplivale na razvoj njegovega prepoznavnega koreografskega sloga.
Znan je predvsem po neoklasičnih baletih, v katerih združuje tehnično zahtevnost klasičnega baleta z izraznostjo sodobnega plesa. Njegove koreografije pogosto temeljijo na znanih literarnih delih, ki jih pretvarja v privlačne in čustveno močne odrske zgodbe. Med njegovimi najbolj prepoznavnimi deli so baleti Ana Karenina, Veliki Gatsby, Hamlet, Prevzetnost in pristranost ter Gospoda Glembajevi. V svojih predstavah se osredotoča na psihološko poglobljene like, medosebne odnose ter univerzalne teme ljubezni, moči, strasti in usode. Koreografije je ustvarjal za ansamble v Zagrebu, Ljubljani, Berlinu, Rigi, Sofiji in drugih kulturnih središčih. Kritiki ga cenijo zaradi estetske dognanosti, jasne pripovednosti in sposobnosti, da balet približa tudi širšemu občinstvu.
Leo Mujić je med redkimi avtorji na hrvaškem gledališkem prizorišču, ki dosledno ustvarja dela visoke umetniške ravni, katerih vsaka produkcija je spektakel vrhunske estetike, čustvene moči in virtuoznega pripovedovanja zgodb skozi gib.
Tportal
Reka je dobila balet, ki ima moč pritegniti vse generacije občinstva, pa tudi predstavo, za katero kaže, da bodo avtobusi iz Zagreba še v prihodnje vozili zainteresirano občinstvo do novih baletnih užitkov na Reki.
Večernji list