Repar (Batzen), 1510, nadškofija Salzburg, Leonhard von Keutschach (1495–1519), srebro (hrani Narodni muzej Slovenije)
Panjska končnica: Krojači in kozel, ki serje zlatnike (fotografija: Marko Habič, hrani Slovenski etnografski muzej)
V ljudskem izročilu, šegah in navadah, oblačilni kulturi in ljudski likovni umetnosti pa tudi v ljudskem poimenovanju denarja in popularni kulturi, kar vse je naša kulturna dediščina, lahko uzremo ne samo zgodovino denarja, temveč tudi zgodovino slovenskih dežel in njenih prebivalcev.
Razstava Sedem žutih zlatih raziskuje, odraža in oživlja vlogo denarja v ljudskem izročilu našega geografskega in kulturnega območja. Proučuje bogastvo mnogoterih pomenov in pojavov denarja, bodisi snovnih ali nesnovnih, neposrednih ali prenesenih.
Slovensko ljudsko izročilo, ki vključuje pesmi, pripovedi, bajke, legende, réke, pregovore, izštevanke, je pravo bogastvo informacij o socialnih, ekonomskih, psiholoških ter ožje kulturnih lastnostih in posebnostih našega življenja. Vsepovsod je na ta ali oni način omenjen tudi denar. Izročilo nam pomaga razumeti, kako so ljudje v vsakdanjem življenju v naših krajih nekoč poimenovali denar. Poleg uradnih poimenovanj, kot so dukat, tolar, goldinar, krajcar, so uporabljali tudi bolj pristna in slikovita imena, ki so jim olajšala prepoznavanje različnih vrst denarja. Lahko so jih preprosto poimenovali po barvi. Bleščeči zlatniki so bili tako »žuti« zlati, zlati rumeni, zlataki, rumenjaki ali pa svetli srebrniki kar beliči. Lahko so jih poimenovali po številkah, ki so jih imeli kovanci za oznako vrednosti, kot na primer dvojača, trojača, petica, zeksar, šestica, cvanc'garca, dvajsetica. Lahko pa po raznih podobah, na primer šmarna petica je dobila ime po podobi Matere božje, repar po repi v grbu salzburškega nadškofa slovenskega rodu in podobno.