Le città di pianura, 2025, Italija, Nemčija
Režija: Francesco Sossai
Jezik: italijanščina
Igrajo: Filippo Scotti, Sergio Romano, Pierpaolo Capovilla, Roberto Citran, Andrea Pennacchi
komična drama, 01hmin
Carlobianchi in Doriano, dva luftarska petdesetletnika, ki živita po načelu »nikoli ne odkloni zadnje pijače«, neke noči spoznata Giulia, sramežljivega in malce izgubljenega študenta arhitekture. Naključno srečanje se razvije v brezkončno odisejado po beneški nižini, polno slabih nasvetov, mačkastih juter, vprašljivih poslovnih idej in kozarcev, ki so napol prazni le na prvi pogled …
Napovednik : https://www.youtube.com/watch?v=tdtZeLWlDQs
Francesco Sossai vdihne novo življenje italijanski komediji z grenko-sladkim filmom ceste, v katerem se z dvema starima prijateljema potikamo po beneški nižini, praznimo kozarčke in se skušamo spomniti, kaj je že tista »zares neverjetna stvar o življenju«, ki jo je odkril Carlobianchi. Veliki zmagovalec prestižnih italijanskih filmskih nagrad David di Donatello.
Predprodaja vstopnic : Galerija Alga
kritike
»/…/ v kinematografe prihaja Še eno rundo, pa greva – in videli boste, to bo pravo presenečenje. Film je kot sapa svežega vetra – ali bolje, glede na visoko vsebnost alkohola v zgodbi, kot kozarec pristnega vina. /…/ To je zgodba o zelo specifičnem antropološkem in geografskem območju, ki jo mladi režiser Francesco Sossai (s scenaristom Adrianom Candiagom) pripoveduje z zares občudovanja vrednimi eleganco, ironijo in občutkom pripadnosti. /…/ Gre za čisto commedio all’italiana tiste lepe, smešne, grenko-sladke vrste, posodobljeno za 21. stoletje: smejali se boste, zažejalo vas bo, postali boste malce melanholični – nato pa se boste spet smejali.«
– Alberto Crespi, La Repubblica
»Carlobianchi in Doriano /…/ sta ‘prava’ moška, kar pomeni, da sta obtičala v brezciljni preteklosti – visita po barih, težita neznancem, trosita modrosti, ritualno plešeta, pokata vice, preganjata staranje in izgubljata bitko s časom, prepričana, da ju nekje čaka zakopan zaklad. /…/ Ja, staromodna sta in ustavljena, antimodernistična in toksična (povesta, kar mislita!), toda na duhovit, burkast način (pač kaurismäkijevska krjavlja), poleg tega pa da film njuni ‘pravi’ moškosti priložnost, da izživi vsa svoja protislovja in vse dvoumnosti – da torej pokaže, kako ljubezen med ‘pravimi’ moškimi ni le platonična, ampak je njeno srce še kako fluidno. Sanje je pobrala tesnoba, spakirana v sladoledno melanholijo, ki bi ji glavo zavrtelo že brezalkoholno pivo, časi pa so se tako spremenili, da sta povsem mimo, zato je bolje, da se sploh nikoli več ne streznita. Neoliberalizem žre svoje otroke, družba ne obstaja, socialne vezi so razpadle, tako da ostaneta sama. Še neorealistično ekspresivna Benečija, po kateri polzita, se zdi kot somračno jutro po prekrokani noči; nekoč cvetoči gospodarski objekti in vile so zdaj tako izžeti, katatonični, pozabljeni in prazni, da bi jih fotoKrajnc vtaknil med svoje Praznine . ZA +«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»To je film, ki plava proti toku, a ne na vsak način; izrazito moški, vendar ne toksičen; od začetka do konca ravninski, a z zelo človeškimi vzponi in padci; buddy movie , ki iz beneške province ne destilira nečesa mehaničnega, pač pa nekaj iskrenega; ne narečja, ampak esperanto. Sossai nekje med antropološkim in nadrealističnim, nažganim in le malce okajenim vrže kamen in ne skriva (preveč) svoje roke, ko prosi dva veseljaška mušketirja in njunega vajenca Giulia, naj nas odpeljejo proč in povabijo s seboj, po stopinjah Mazzacuratija, Jarmuschevega minimalizma, Kaurismäkijevega okusa/vonja – ter ekstremne, ehm, navpičnosti Carla Scarpe. Precej nor film: zaradi svoje čudovite neaktualnosti v naši kinematografiji, zaradi ideje, ritma in zgradbe. Lahko bi rekli, in tudi bomo, da je pred nami avtor v nastajanju, osredotočen in neukrotljiv, racionalen in svobodomiseln, resnicoljuben in celo sočuten. /…/ Sossai uporablja igralce z mešanico resnosti in šaljivosti, v filmu išče identiteto, v commedii all’italiana komičnost, v beneški komediji realističnost, v samem sebi pa sposobnost pripovedovanja z orošenimi očmi in hripavim glasom človeka, ki je v življenju že veliko doživel.«
– Federico Pontiggia, Cinematografo
»Svet filmskih festivalov je lahko tako obupno enoličen, da je srečanje s filmom, ki se odmika od njegovih estetskih in pripovednih konvencij, resnično razlog za praznovanje. Naj bo njegov seznam vplivov še tako dolg in raznolik – od italijanskih filmov šestdesetih let pa vse do Akija Kaurismäkija –, drugi celovečerec Francesca Sossaija vse svoje navdihe združi v nekaj, kar deluje osvežujoče živo. Še eno rundo, pa greva naznanja nov talent /…/ in potrjuje, da so najbolj vznemirljivi sodobni italijanski cineasti tisti, ki snemajo daleč stran od velikih mest, okoli katerih se je nekoč vrtela italijanska kinematografija.«
– Leonardo Goi, Filmmaker Magazine
»Tu je film, ki je hkrati prefinjen in ljudski, nabit z idejami in globok, zabaven in melanholičen – takšen, kakršne so snemali nekoč. Poganjajo ga natančno umerjeni posnetki in trije čudoviti igralci, pospremljeni s hipnotičnim folk-rock-bluesom beneškega [kantavtorja] Krana. V vse tri glavne junake se v hipu zaljubimo /…/.«
– Fabio Ferzetti, L’Espresso
»To je eden tistih redkih in čudežnih filmov naše kinematografije, ki znajo ujeti krhkost življenja v majhnih mestih, zahvaljujoč ljubezni, ki jo režiser /…/ goji do svojih likov.«
– Pedro Armocida, Il Giornale
»Čeprav ima film Še eno rundo, pa greva na prvi pogled nastavke filma ceste, gre v resnici predvsem za film pokrajine, ki zaznamuje osrednja junaka in iz katere se kljub nenehnemu prestavljanju od ene točke do druge ne moreta premakniti. Prekladanje tjavendan, od bara do bara, se v Sossaijevem filmu namreč bolj kot za žanr klasična osvobajajoča pot v neznano zdi kot pripadnost prostoru, delno pa tudi ujetost vanj. Podobno zataknjenost pa film slika tudi na časovni ravni. Iz pripovedovanja osrednje dvojice se namreč zdi, da sta z mislimi še vedno skoraj izključno v času pred letom 2008, iskanje še zadnje pijače pa deluje kot popolna iluzija premikanja naprej v času. Dokler se noč ne konča, namreč še vedno obstaja možnost še tako majhne nepričakovane dogodivščine, ki za hip poživi izpraznjeno sedanjost.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija
»/…/ tu lepo vidimo, kaj ostane od neoliberalnih sanj. Še neorealistično ekspresivna Benečija, po kateri polzita, je videti kot somračno jutro po prekrokani noči – nekoč cvetoči gospodarski objekti in vile so zdaj povsem izžeti, katatonični, pozabljeni in prazni. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina