Živimo v mediatiziranem svetu divjih teorij zarote, grozeče ekološke krize, škodljivih naracij, kjer se ironične + nihilistične viralne #influenza podobe sočasno pojavljajo na nebroj napravah. Vzporedno degradaciji fizičnega okolja se z ekranov vali toksičen oblak digitalnih podob.
?Kako se pikselizirane informacije ujamejo v mrežo organskega telesa? Kakšne odrske (a)efekte poraja delo z neskladnimi vsebinami medmrežja? Kaj v spletu podob je dejansko r e s N I Č n 0?
Kot odgovor na okulocentrično organizacijo sveta hibridno odrsko delo lepljivim digitalnim podobam dodaja snovnost in jih procesira —\_( telesno )_/—. Spaja gib, video, delo z objekti in zvok ter logiko interneta *z ironijo* prenaša v fizičen prostor…………… Odnos med telesom in podobami razpira virtualne prostore vmesnosti; /med organskim /imaginarnim in digitalnim /med memetičnimi smetmi /med atmosfero /afektom in občutkom //na stičišču izkušnje, privida, slutnje in dejstva. Med preteklostjo, mnogoterimi sedanjostmi in – ne navidezno, ampak oprijemljivo – > prihodnostjo.
Jan Rozman (1991) je plesalec, performer in improvizator, ki deluje med Ljubljano in Berlinom. Aktiven je na neodvisni plesni sceni, kjer sodeluje z uveljavljenimi plesalci in koreografi in razvija svoje avtorsko delo, ki ga zaznamuje prepletanje različnih elementov (ples, gledališče, scenografija, glasba) in humor. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno/antropoceno obdobje.