“Blagoslovljene so ženske,
ki si dovolijo jokati.
Bale so se svoje bolečine,
a prav njen krik jih je prebudil iz sna,
iz zlate kletke prilagajanja.
Lepe so njihove solze,
dragocene ustvarjalke poti iz brezčutja,
svetlobne vodnice v svobodo,
iz otopelosti v živo življenje.”
Predstava Ženske, ki si dovolijo jokati je zgodba o vračanju domov, vase, spletena iz umetnosti poezije, filma, giba in alkimije zvoka. Je pripoved o lepoti žalosti, o vračanju dostojanstva čutenju in priznavanju svetosti tudi temačnim delom v sebi, tistim, ki smo se jih naučili sramovati.
Ne govori le o preseganju notranje teme, temveč o pogumu, da vstopimo vanjo, v njeno skrivnost in neprijetno prisotnost ter o pripravljenosti sprejeti celovitost življenjske izkušnje.
Predstava pripoveduje o ženskah, ki si dovolijo videti v temi, se spustiti v svoje arhetipske globine in bolečine ter iz njih prinesti nekaj živega, pozabljenega, magičnega, sočutnega in nežnega. V sebi znova odkrivajo moč ljubezni, ki se napaja iz notranjega vira.
Ustvarjalci:
Romana Aniya Ercegović, avtorica predstave, poezije, scenarija, režiserka, dramaturginja, organizatorka in interpretatorka pesmi na odru in v videu
Vesna Kukić Amai, alkimistka zvoka, giba in interpretatorka pesmi
Anna Budzowska, ustvarjalka art videa in fotografij
Stanislava Vauda Benčevič, kostumografinja
Mojca Marija Bedenik, sopranistka in avtorica glasbe v videu
V videu igrajo: Vesna Kukić Amai, Mojca Moana Kolar, Mojca Marija Bedenik in Romana Aniya Ercegović
John McCurdy, tehnična pomoč in montaža videa
»Ženske, ki se zlivamo s svetimi vodami,
smo ženske, ki prinašamo upanje.
Jočemo z rekami,
gorami, drevesi,
in postajamo sveta reka ljubezni.«
Romana Aniya Ercegović (oba odlomka sta iz pesmi Ženske, ki jočejo z rekami)