Zbirka družine Santarelli obuja tisočletno rimsko izročilo, razširjeno v Večnem mestu v renesansi, navado pa najdemo že pri rimskem plemstvu v cesarski dobi. Kipi, največkrat kopije grških izvirnikov, so bili razstavljeni v zasebnih hišah in so zrcalili željo po okraševanju prostorov in družbenem prestižu.
Renesansa v Rimu je od srede 15. stoletja odražala veličasten zgodovinski proces in miselnost, osredotočeno na klasično kulturo in njene oblike. Vnovično alegorično in moralno ovrednotenje antične misli, ki si je za svoj cilj zastavilo popolno vsrkanje klasičnega sveta in njegovo uskladitev z verskimi zahtevami, se je sklenilo približno sredi 14. stoletja, s Francescom Petrarco. To je določilo konec srednjega veka, obenem pa je tedaj prevladal pogled, ki je prav v antičnem Rimu našel zanos za vznik nove omike, ki so jo zgodovinarji pozneje poimenovali renesansa.
Na razstavi lahko občudujemo mojstrovine, ki izvirajo iz obdobij od 1. stoletja pr. n. št. pa vse do 18. stoletja. Predstavljajo umetnostni in slogovni razvoj v Rimu, razvrščene pa so po kronološkem redu. Zavezane so istemu vodilu, obujanju dediščine antike, kar pove že naslov ROMA AETERNA – neminljivost Rima.