Pri oblikovanju univerzalnega etičnega zakona, ki ga je poimenoval kategorični imperativ, je Immanuel Kant izhajal iz razsvetljenske predpostavke svobodnih in avtonomnih posameznikov. Ti lahko prevzamejo polno odgovornost za svoja dejanja ter se ob tem ne sklicujejo na nikogar zunaj sebe, ampak le na univerzalne zakonitosti, do katerih pride razum sam.
Čeprav Kant v svoji zastavitvi univerzalne etične drže izhaja iz zmožnosti človeškega razuma, da si sam postavlja svoje zakonitosti, tega ne smemo razumeti kot iskanja najboljših možnosti za povečanje ugodja, kajti če zgolj sledimo lastnim potrebam in občutjem, po njegovi definiciji nismo ne svobodni in ne avtonomni.
Bi potemtakem lahko rekli, da imajo tudi etične dileme univerzalne odgovore, podobno kot jih ima znanost na vprašanja o dejstvih?