Rajko Čuber (1957) si je kot osnovno idejo konceptualne postavitve v salonu zastavil naslikana platna postaviti eno ob drugo ter tako v prostor umestiti podobo linije, ki simbolično zaznamuje umetnikovo življenjsko pot. Kljub temu da je Čuber ob tej priložnosti naslikal svoje življenje tako rekoč na mah, je na platna zavestno inkorporiral komponente, ki so tvorili akcente njegovih stilnih opredelitev določenih zgodnejših obdobij. Ambientalna postavitev se tako zlije v eno samo sliko, v eno podobo. Temu je prilagojen tudi kolorit. Vsi odtenki intenzivno rdeče z izrazito tonsko nemirnim ozadjem, kjer pogosto kot kontrapunkt poudarjajoče globine nastopajo odtenki modre, prehajajo skozi umetnikovo življenjsko pot v personifikacijo njegove biti, njegovega izkustva.
Foto: Vlado Bucalo