Ko žalujemo, nam tla pod nogami pogosto spodnesejo na videz neznatne malenkosti. Obleka še diši po ljubljeni osebi, njena skodelica za kavo ostaja prazna, profil na družbenih omrežjih pa zamrznjen v času. Žalovanje je intimen proces, a hkrati tudi kulturna praksa. Skupnosti so skozi stoletja oblikovale rituale, da bi lažje premostili praznino ob izgubi, obenem pa iskale načine, kako bi jo z ohranjanjem spominov vsaj deloma zapolnili.
Na pogovornem večeru bodo ustvarjalke zavoda Strašno hudi s sogovorniki in sogovornicami raziskovale, kako je bilo žalovanje vpeto v slovensko ljudsko dediščino in kako se z izgubo soočamo danes. Zanimalo nas bo, kako so nam obredi nekoč pomagali osmisliti smrt in na kakšne načine danes postavljamo notranje spomenike tistim, ki so odšli. Pridružite se nam pri razmisleku o žalovanju in spominjanju.