Šestdesetletna frizerka Meta, ki je nedavno izgubila priletno mamo, zgornje nadstropje dotrajane hiše v Rožni dolini napol zastonj odda bivši študentki Maši in njeni sestri Juliji. Maša je stara petindvajset let in ima tri službe; vse so enako nesmiselne in ne vodijo nikamor. Julija je brucka na filofaksu, vendar težko zbere voljo, da bi kdaj stopila iz hiše. Meta še ni zares stara, vendar se zdi, kot da je že nekje pri koncu. Maša in Julija sta še zelo mladi, vendar je njuna prihodnost povsem negotova, zato o njej pravzaprav ni mogoče govoriti – obstaja samo s preživetjem obremenjena sedanjost, ki ni navdihujoča. V sobo, imenovano likalnica, se naseli Metin stari prijatelj in sosed Aljoša, avtor kultne zbirke otroških pesmic, ki je pred leti kot marsikateri milenijec iz Ljubljane odšel v Berlin po boljše življenje (kariero? preživetje? vsaj zabavo?), pa se Zahod ni izkazal kot bistveno bolj perspektivno okolje. Vsi liki drame Radost , med katerimi so še samooklicana pisateljica in novinarka Polona, izčrpana mama majhnih otrok Ela in Metin sin Lukas, plavajo po svojih življenjih, ne da bi se v njih zmogli odločiti za spremembo ali vsaj avtorefleksijo, četudi oboje nujno potrebujejo.