Mija Stopar na pripovedovalskem večeru obuja spomine na svoje ljube Prleke, med katerimi je preživljala otroštvo in del mladosti ter se k njim skozi življenje vedno znova vračala. Spomine, vhojene v bregačah, v belih s slamo kritih cimpračah, v skromnih življenjih ljudi, ki so ji zapustili neizmerno bogastvo, zgodbe, pripovedi in pesmi.