Vsak dež ima svoj čas – od jutranje rose do najhujših neviht, ki s svojimi kapljami trkajo ob zemljo in sprašujejo pomlad, če je doma. Pomlad pa je muhasta, zaljubljena gospa, ki se rada kdaj kam skrije, da si je potem še bolj želimo.
Maša pripoveduje o dežju, ki včasih prinese sonce, spet drugič pa spomin nanj. Z drugimi besedami, pripoveduje o pomladi, prebujanju, sanjah, spremembah in cvetenju.