O uspehih pričajo zvesti obiskovalci stalne zbirke, razstav in obrazstavnih dejavnosti, mednarodna odmevnost dela Narodne galerije, vrsta publikacij, bogate donacije zasebnikov in navsezadnje ugled Narodne galerije v bližnjem in v širšem okolju.
V začetku leta 2016 predajamo v presojo, v veselje in v užitek prenovljeno Narodno galerijo in umetnine v njej. Prvič so enotno povezani vsi trije stavbni deli galerije – najstarejši in zdaj popolnoma prenovljeni Narodni dom iz leta 1896, Ravnikarjevo Novo krilo iz leta 1993 in steklena Vhodna avla iz leta 2001. Na ogled je nova stalna zbirka, ki smo jo številčno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej okrog 600 eksponatov.
Zloženka z informacijami za obiskovalce (PDF) (357 KB)
Prenovljeno glavno stopnišče v Narodnem domu
Prenovljena stalna zbirka
Prenova Narodnega doma
Ena pomembnih misij umetnostnega muzeja je, da zagotovi kar najbolj trajno možnost razstavljanja umetnin. Od začetkov v letu 1918 dalje se je Narodna galerija spopadala s prostorskimi problemi, ki jih je vsa desetletja občasno in sproti reševala, tudi še potem ko je leta 1925 dobila domovanje v Narodnem domu in je v tej stavbi leta 1928 postavila prvo stalno zbirko. Skupaj z naraščajočim številom umetnin se je večala prostorska stiska. Matična palača Narodne galerije – Narodni dom –, stavba s konca devetnajstega stoletja, je postala premajhna in neustrezna. Dr. Anica Cevc, ravnateljica v letih med 1965 in 1991, si je zelo prizadevala za prostorsko razširitev. Pridobila je parcelo na severni strani Narodnega doma in skupaj z arhitektom Edvardom Ravnikarjem zasnovala véliko Narodno galerijo. Njena vizija se je postopno uresničevala, najprej z gradnjo tako imenovanega Novega krila po Ravnikarjevih načrtih, ki se je začela leta 1991. S to stavbo smo pridobili prostor za občasne razstave, moderne pisarne, knjižnico, fototeko in predvsem ustrezne depojske prostore. Zgornje nadstropje je bilo v celoti namenjeno razstavni dejavnosti. Povezava z matično palačo je bila uresničena že v tej fazi, a le v kletni etaži. Sledila je gradnja povezovalnega dela po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti leta 2001, ki ga je dodatno osmislila selitev Robbovega vodnjaka leta 2008.
Ostala pa nam je celovita rekonstrukcija Narodnega doma, dotrajane palače, neprimerne za sodobno muzejsko dejavnost. Po izselitvi telovadnega društva leta 2012 in ob pripravi ustreznih izhodišč so se konec leta 2013 dela lahko začela.
Zbirka, ki jo zagotovo lahko imenujemo enciklopedija likovne umetnosti na Slovenskem od visokega srednjega veka do sredine dvajsetega stoletja, obsega več kakor 16.000 umetnin. S prostorskim povečanjem smo omogočili fluiden prehod med vsemi tremi stavbami in med vsemi prostori stalne postavitve, ki zdaj merijo 3.100 m2. Zbirko smo številčno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej okrog 600 eksponatov – in jo vsebinsko izpopolnili. Prepričani smo, da smo zasnovali umetnostni muzej, ki bo kar najbolj prijazen za obiskovalce. Nacionalna stalna zbirka in njeno urejeno domovanje sta orientacijska točka za oblikovanje naše identitete in našega ponosa.
Navzven se je rekonstrukcija kolikor najbolj mogoče približala prvotnemu videzu palače Narodni dom, odprli smo do zdaj zazidana okna in v izvirnemu stanju predstavili prostore v prvem nadstropju. Večje spremembe je doživela kletna etaža, v kateri je največ prostora namenjenega za moderno klimatsko strojnico, toplotno postajo, agregate in za drugo tehnologijo, ki omogoča večjo neodvisnost delovanja. S poglobitvijo nekdanje telovadnice smo dosegli dvoje: nivojsko smo uskladili pritlični del kompleksa in novo veliko dvorano za srednjeveško umetnost – v spomin na nekdanje sobivanje s telovadnim društvom smo jo poimenovali Sokolska dvorana –, v poglobljeni kletni etaži pa smo uredili dva nova prostorna depoja. Protipožarno varovanje in statična utrditev sta bila prav tako med prednostnimi nalogami projekta.
Dileme prenove palače v sodoben muzej so reševali in odlično rešili v arhitekturnem biroju API ARHITEKTI z glavnim projektantom Urošem Birsom in sodelavci Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije in Restavratorskega centra. Pri tako obsežnem in zahtevnem projektu je sodelovalo veliko število zavzetih strokovnjakov z različnih področij in vseh vrst obrtnikov. Financiranje, ki ga je v 85 odstotkih zagotovil Evropski sklad za regionalni razvoj, je potekalo prek Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.
Sokolska dvorana med prenovo
Slavnostna dvorana med prenovo
Pridobitve prenovljenega Narodnega doma
S prenovo palače Narodnega doma smo dosegli enovitost vseh treh stavb in celotnega tridelnega kompleksa Narodne galerije. Rezultat modernizacije vseh prostorov v spomeniško zaščiteni historični palači je sodoben muzej, ki bo ustrezal visokim standardom za predstavitev umetnostnega gradiva.
Pridobili smo nove razstavne površine za postavitev stalnih in specialnih zbirk, nove prostore za izobraževalno-animacijske dejavnosti in avditorij. Povezali smo funkcionalne komunikacijske (krožne) poti za obiskovalce na istih nivojih za vsa tri poslopja Narodne galerije. Uredili smo nove depojske kapacitete in nove delovne prostore za galerijske restavratorje in konservatorje ter mizarske delavnice in drugi tehnični prostore, ki jih potrebuje sodobni muzej. Sodobno smo rešili energetske zahteve kompleksne muzejske, predvsem pa razstavne dejavnosti. Urejeni sta protipotresna varnost protipožarna zaščita ter varovanje nacionalne premične kulturne dediščine in celotnega objekta. S tem smo podaljšali tudi dobe trajanja spomeniških kvalitet arhitekture in notranje opreme.
Palača Narodnega doma obsega 4.665,70 m 2 tlorisnih površin:
razstavna dejavnost: 2.294,25 m 2
izobraževalna in animacijska dejavnost: 238,35 m 2
restavratorske delavnice: 211,85 m 2
depoji: 106,80 m 2
servisni in službeni prostori: 737,50 m 2
komunikacije: 1076,95 m 2
Skupaj: 4665,70 m 2
Kompleks Narodne galerije po obnovi obsega 12.670,79 m 2 tlorisnih površin, od tega je 3955,98 m2 namenjenih razstavni dejavnosti.
V enoviti Narodni galeriji so za širšo javnost dostopni
Stalna zbirka umetnosti na Slovenskem – nova in razširjena osrednja nacionalna zbirka likovne umetnosti na Slovenskem,
stalna postavitev Zbirke Zorana Antona Mušiča – donacija in volilo Narodni galeriji iz zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič,
občasne razstave,
Galova soba za najmlajše in za družine,
prostori za izvajanje izobraževalnih in animacijskih programov za vse starostne skupine,
avditorij,
prostori za prireditve in za oddajanje v komercialne namene,
muzejska trgovina in kavarna, specialna knjižnica in fototeka.
Gradnja palače in reševanje prostorske stiske
Palačo Narodnega doma v Ljubljani so zgradili med vsesplošnim avstro-ogrskim razmahom utrjevanja nacionalne zavesti, čitalništva in samozavesti slovenskega meščanstva v takrat dvojezični Ljubljani. Zamisel o gradnji te palače se je prvič omenjala že ob taboru v Vižmarjah leta 1869, ko je skupina devetnajstih slovenskih rodoljubov z dr. Janezom Bleiweisom na čelu izdala okrožnico, v kateri so poudarili potrebo, da se vsa slovenska društva zberejo pod eno streho. Zaradi pomanjkanja denarja so ga začeli graditi šele leta 1894, slavnostno pa so ga odprli oktobra 1896. Cilj je bila predvsem pridobitev reprezentančnih prostorov za društveno in družabno delovanje slovenskih meščanov proti ponemčevanju.
Gradnjo je vodilo Društvo Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno 20. decembra 1881, ko je peterica rodoljubov (Ivan Hribar, dr. Alfonz Moschè, Ivan Murnik, Fran Potočnik in dr. Alfonz Stare) vložila deželni vladi v potrditev prva društvena pravila. Knjižico s pravili so izdali leta 1885 in v njej lahko preberemo, da ima društvo »namen sezidati in vzdrževati narodni dom v Ljubljani. /…/ S tem hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo, znanstvom pečajo, ali k družbinskej zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način narodno omiko in zabavo pospešiti.« Zbiranje potrebnih sredstev so vodili posebni odbori in s tem namenom je bila ustanovljena tudi Krajcarska družba. Vseslovenska agitacija za zbiranje je potekala dolgo in na vse mogoče načine: prodajali so delnice, zbirali prostovoljne prispevke, nameščali pušice po gostiščih in v trgovinah, organizirali veselice in celo veliko loterijo. Za gradnjo so prvotno predvideli največ 200.000 goldinarjev. Leta 1893 so ocenili, da so zbrali dovolj sredstev (104.000 goldinarjev), in so razpisali Javen natečaj za projekt o zgradbi nove društvene hiše (Narodni dom). Na njem je bil izbran češki arhitekt František Edmund Škabrout (1858–1899). Načrt je upošteval potrebe vseh društev, bil je dovolj reprezentativen in hkrati zaradi skromnega okrasja ocenjen kot najcenejši, tako da se je gradnja marca 1894 lahko začela. Podrobnejše načrte je izdelal arhitekt Adolf Wagner, ki je tudi nadzoroval samo gradnjo. Delo so zaupali najcenejšemu ponudniku – firmi Knez in Supančič. Gradnja je potekata zelo hitro: 10. aprila 1894 je bil postavljen temeljni kamen, 1. septembra istega leta pa je bila palača pod streho. Začasno jo je upočasnil le velikonočni ljubljanski potres leta 1895, ki pa ni povzročil večjih poškodb.
Slavnostna otvoritev je bila 10. oktobra 1896, spremljal jo je narodno-simbolno obarvan dvodnevni program prireditev, na katerih sta največ zanimanja požela banket v Sokolovi telovadnici in sijajni ples Narodne čitalnice v veliki dvorani. Zanj so izdali plesni red s srebrnimi, razkošno okovanimi platnicami in potekal je od 8. ure zvečer do ranih jutranjih ur. Dame so s člankom v Slovenskem narodu že 1. oktobra opozorili:
»Glede damskih toalet na ples bodi omenjeno, da v dvorano svetijo žarnice, ki dajo rumenkasto, močnemu plinu podobno luč. Barve oblek se torej vidijo na podoben način, kakor pri močni plinovi osvetljavi.« Narodni dom je bila namreč prva javna stavba v Ljubljani z električno razsvetljavo, z napisom Narodni dom pa tudi prva javna stavba s samo slovenskim napisom.
V palači so svoje prostore dobila razna slovenska društva: Narodna čitalnica, Dramatično društvo, telovadno društvo Sokol, Slovenska matica, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik in Slovensko planinsko društvo, v spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico s hladilnico za pivo. Tu je potekalo kulturno in družabno življenje slovenskih meščanov: najbolj odmevni so bili plesi in sokolska pustovanja, pa tudi mrtvaške odre posebej zaslužnih Slovencev, kakor sta bila Ivan Cankar in Ivan Prijatelj, so postavili v stavbo.
Društvo Narodna galerija je bilo ustanovljeno 18. septembra 1918, ko se je pripravljalni odbor, ki so ga vodili Leo Souvan, Ivan Franke, Rihard Jakopič, Josip Regali in Avgust Bukovic, zbral na prvem občem zboru. Njihov namen je bil zbrati slovensko likovno dediščino preteklih obdobij in svojega časa. Poleg ustanovitve zbirke je bila njihov cilj tudi gradnja namenske zgradbe ali pridobitev poslopja za slovensko umetnostno galerijo. Začeli so načrtovati zgradbo in zato ustanovili stavbni fond, ki so ga poimenovali po pokrajinskem namestniku Ivanu Hribarju, ki je v ta namen leta 1922 daroval prvi večji znesek. Poslanstvo prirejanja občasnih razstav so delno rešili z najemom Jakopičevega paviljona leta 1924, ki ga je Društvo Narodna galerija uporabljalo vse do leta 1945. Kot rešitev za stalno zbirko in za depoje se je pokazala pridobitev nadstropja Narodnega doma. Stene Slavnostne dvorane so do venčnega zida očistili in odstranili pilastrsko členitev, v zahodnem traktu so prekrili okna in prostore osvetlili s strešnimi svetlobniki, dodali luči in nosilce za slike in zazidali prehode med delom palače v rabi Sokola. 16. decembra 1928 so slovesno odprli prvo stalno razstavo v nadstropju Narodnega doma in hkrati obeležili desetletnico društva. Naslednja prenova prostorov je bila že leta 1933, ko so tudi odprli razširjeno stalno zbirko, ki velja za temelj poznejše.
Med drugo svetovno vojno so stavbo najprej delno zasedli italijanski okupatorji, med nemško okupacijo leta 1943 pa so umetnostni fond shranili v kletne prostore Narodnega muzeja in Narodne in univerzitetne knjižnice. Po vojni so bila vsa društva razpuščena, Narodna galerija pa je z uredbo Ljudske republike Slovenije 1. junija 1946 postala državna ustanova. V stavbo so se vrnili telovadci in se preimenovali: Sokol je postal Partizan Narodni dom oziroma Telovadno društvo Narodni dom. V stavbi so delovali vse do leta 2012; med njimi so se kalili tudi gimnastičarji svetovnega kova, kakor so Miroslav Cerar, Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek. V prostorih Narodnega doma sta po vojni delovala tudi Republiški zavod za spomeniško varstvo in Restavratorski center Slovenije.
Narodni galeriji je leta 1945 grozila izselitev, ko so želeli palačo spremeniti v slovenski parlament, a so si pozneje premislili. Po izoblikovanju v osrednjo nacionalno ustanovo za likovno umetnost so se zbirke in dejavnost Narodne galerije vztrajno večale. Ko je bila leta 1947 ustanovljena Moderna galerija, ki so je začeli v društvu Narodna galerija načrtovati že pred vojno, se je leta 1955 fond razdelil; to je delno razbremenilo prostorsko stisko Narodne galerije, počasi pa je tudi pridobivala dodatne prostore v palači.
Ravnateljica dr. Anica Cevc je bila gonilna sila idejne zasnove Narodne galerije: prostorsko naj bi se razširila na parcelo Kluba poslancev ob Puharjevi, ki so ga po načrtih Marka Župančiča postavili leta 1946. Leta 1988 je dosegla, da je politika Klub poslancev odstopila Narodni galeriji za nujne dodatne prostore. Konec marca 1989 so razpisali vabljeni natečaj idejne preureditve Narodne galerije in Kluba poslancev; sprojektirali naj bi sodoben muzej, ohranili konstante dveh raznorodnih palač (Narodnega doma in Kluba poslancev) in določili pokrit prostor za Robbov vodnjak. Izbran je bil načrt Edvarda Ravnikarja; leta 1991 so Klub poslancev porušili in začeli graditi. Gradnjo so zaznamovale predvsem finančne težave. S smrtjo Edvarda Ravnikarja leta 1993 je stavba ostala torzo; zgrajena je bila le upravna stavba z razstaviščem, vmesni trakt pa je – podkleten – ostal nedokončan. Narodna galerija se je vselila v stavbo in v podkletene depoje. Leta 1996 je bila organizirana mednarodna delavnica, rezultat katere je bilo povabilo Sadar Vuga Arhitektov za projektiranje vhodne avle v galerijski kompleks, v katerem bi postavili Robbov vodnjak. Vhodna avla je bila zgrajena leta 2001, Robbov vodnjak pa vanjo postavljen leta 2008. Za dokončno rešitev prostorskih stisk in vizije osrednje nacionalne galerije sta tako ostali nerealizirani le celovita prenova Narodnega doma in izselitev Telovadnega društva Narodni dom. Tudi to društvo je namreč v palači Narodnega doma delovalo v dotrajanih in za svoje delo neprimernih prostorih. Za galerijsko dejavnost je bilo treba palačo Narodnega doma – leta 1993 je bila tudi razglašena za kulturni spomenik – predvsem statično sanirati, vzpostaviti nacionalni zbirki primerne klimatske in varnostne razmere in nivojsko poenotiti vse tri galerijske zgradbe ter tako omogočiti krožno komunikacijsko pot za obiskovalce zbirk.
Dolgotrajna prizadevanja za prenovo so se začela uresničevati leta 2009 in se sklenila ob izteku leta 2015, ko je Narodna galerija končno lahko izpolnila skoraj stoletno željo ustanoviteljev in vizijo dr. Anice Cevc in pridobila galerijski kompleks, primeren za hranjenje, za strokovno delo in za predstavitev njenih dragocenih zbirk.
Glavno stopnišče, 1933
Stalna zbirka, 1933
Konservatorsko-restavratorska dela
Narodni dom v Ljubljani pomeni presežek arhitekturne dediščine 19. stoletja z visokim nacionalnim pomenom. To je bilo izhodišče za delovanje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki se je s projektom prenove Narodnega doma ukvarjal celovito: opredelil je navodila in postopke (restavratorske) prenove, delno izvajal prenovo ter usmerjal in nadziral izvedbo, vključno s končno kontrolo.
Konservatorsko-restavratorski poseg je Restavratorski center začel jeseni 2012. Trud je bil usmerjen v zaščito in demontažo elementov, ki se ohranjajo. V skladišča so bili odpeljani vsi elementi, ki jih je bilo moč odstraniti (lestenci, stenske luči, vratna krila, ograje …), če pa to ni bilo možno (teraco tlaki, vrtani podboji, kamnite stopnice …), pa so bili zaščiteni s folijo in z OSB ploščami.
V sklopu celovite obnove so se v letih 2013–2015 izvajali konservatorsko-restavratorski posegi tako na fasadah kakor tudi v notranjosti Narodnega doma.
Prva faza konservatorsko-restavratorskih posegov na fasadah je pomenila izčrpno dokumentiranje stanja, saj ob pripravi konservatorskega načrta večina mest na fasadi ni bila dostopnih.
Po opravljenih preiskavah in sondiranju so se začele odstranjevati nečistoče, obloge in sekundarni premazi s površin. Odstranjene so bile vse neustrezne dopolnitve iz preteklosti.
Vsi pomembnejši prostori v notranjosti Narodne galerije so okrašeni s štukaturami, medtem ko so stranski prostori, ki nimajo bogatega štukaturnega okrasja, opremljeni vsaj s profilacijami. Velik del pozlačenih delov štukatur in profilacij je bil kljub dobremu stanju prebeljen. Pozlačeni elementi so bili odkriti pri sondiranju, nekateri pa tudi pozneje pri samem posegu. Ker je bila pozlata večinoma dobro ohranjena – razen tistih predelov, na katerih je zamakalo –, jo je bilo potrebno le očistiti z ustreznimi topili in utrditi, retuširati poškodbe in manjkajoče predele dopolniti z zlatimi lističi.
Ročno – z drobnim orodjem in vlažnimi tamponi vate – so bile odstranjene vse sekundarne plasti na štukaturnem okrasju, po stropovih in na stenah.
Največ poškodb in pomanjkljivosti je bilo na mestih, kjer je v preteklosti zamakalo. Na teh delih so bili posamezni elementi tako poškodovani, da je bila potrebna rekonstrukcija. Za rekonstrukcijo dekorativne poslikave so bile izdelane šablone, štukaturno okrasje pa rekonstruirano z izdelavo negativov in z odlivanjem v apneni masi.
Restavratorski center je v projektu prenove Narodnega doma opravil sondiranje stenskih poslikav v dogovorjenih prostorih, snemanje stenskih poslikav, odkrivanje in delno restavriranje stenskih poslikav.
Lesena škatlasta okna, tipična za arhitekturo tistega časa, so bila posodobljena z zamenjavo zasteklitve notranjih kril in z novimi senčili. Sprejeta je bila kompromisna rešitev med vzpostavitvijo nadzorovane mikroklime za muzejsko rabo in zahtevo po ohranjanju originala. Zunanja okenska krila so tako obdržala prvotno zasteklitev, ki zaradi neenakomerne debeline očarljivo vzvalovijo in dopolnjujejo naše védenje o tehnologijah in o rezultatih steklarske proizvodnje s konca 19. stoletja.
Vsa lesena vrata z okovjem so bila mizarsko obnovljena, medeninaste kljuke očiščene, oblikovno neustrezne pa zamenjane s kopijami prvotnih. Na kamnitih stopnicah in na drugih kamnitih prvinah ter na prvotnih tlakih iz teraca so bili izvedeni konservatorsko-restavratorski posegi, uničeni tlaki na hodnikih pa rekonstruirani. Pasarsko so bila obnovljena tudi prvotna svetila.
Restavratorska dela v Slavnostni dvorani
Restavratorska dela v Slavnostni dvorani
Restavratorska dela v Slavnostni dvorani
Restavratorska dela v Slavnostni dvorani
Arhitekturno projektiranje prenove
Palača Narodnega doma je objekt profane stavbne dediščine in kot takšen vpisan v državnem registru nepremične kulturne dediščine. Poleg upoštevanja naročnikovih zahtev po specifični funkcionalnosti in po estetski popolnosti so se morali vsi načrtovalski procesi prilagajati zahtevam varovanja spomenika. Idejni načrt za prenovo je izdelal arhitekt Andrej Mlakar. Dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja in za izvedbo pa je delo biroja API ARHITEKTI z odgovornim projektantom Urošem Birso.
S prenovo Narodnega doma je bila poleg sanacije starega poslopja dosežena predvsem večja funkcionalnost spomeniško zaščitene palače: združene in koncentrirane so sorodne dejavnosti, ločene so poti zaposlenih in obiskovalcev, vzpostavljena je krožna galerijska pot. Rešila so se vprašanja razstavnih prostorov za postavitev stalnih in specialnih zbirk in vprašanje depojev, poskrbljeno je za delovne razmere in prostorske potrebe restavratorjev in konservatorjev, pa tudi za dejavnosti izobraževanja in animacije, za mizarske delavnice in za druge tehnične in pomožne prostore.
Izvedeni posegi zagotavljajo ustrezno potresno varnost, protipožarno zaščito in varovanje objekta in umetnin ter omogočajo funkcionalno povezanost vseh treh stavb Narodne galerije v enotnih nivojih.
Med največjimi in najbolj zahtevnimi deli je bila poglobitev kletnega nivoja v nekdanji telovadnici. S poglobitvijo so se pridobili novi prostori: dva velika depoja, karantena in zaplinjevalnica, lakirnica, restavratorski laboratorij in energetski prostor, v obstoječih so zdaj še drugi energetski prostori (toplotna postaja, banka ledu, klimati, TK prostor ...), pedagoška delavnica, mizarske delavnice, skladišča ... Pod dosedanjo Vhodno avlo je nov večnamenski prostor – Galerija Narodni dom.
V prostoru pod nekdanjo telovadnico je Galova soba, namenjena otrokom oziroma družinam z majhnimi otroki.
V nekdanji telovadnici je nova velika razstavna Sokolska dvorana (pod obstoječo Slavnostno dvorano v prvem nadstropju). Povezava na novo pridobljene velike razstavne dvorane z vhodno stekleno avlo, v kateri je Robbov vodnjak, je na istem nivoju, v dvorano se vstopi skozi obokane steklene prehode.
V vzhodnem traktu ob Prežihovi ulici so restavratorski fotoatelje, slikarski atelje in kiparski atelje. V jugozahodnem delu ob Prešernovi cesti je pedagoška delavnica, ki se povezuje s pedagoškim prostorom v kleti. Poleg je amfiteatralna predavalnica s 70 sedeži.
Obstoječa ureditev ob Cankarjevi cesti, ki ima obliko trga in osno poudarjen centralni vhod, je ohranjena: osrednja tlakovana ploščad je obnovljena. Obnovljeni sta tudi dve tratni ploskvi. Ulične svetilke so zamenjane z novimi, prav tako so nove klopi. Očiščen in zasajen je zeleni pas ob objektu ob Prešernovi cesti in ob Prežihovi ulici. Obnovljen je še parapetni zid in nanj je postavljena kovana ograja, ki je bila nekdaj že na tem mestu. Dostopi in dovozi do vseh treh objektov Narodne galerije so ostali nespremenjeni.
Za zagotavljanje požarne varnosti so uporabljeni domači in švicarski standardi. Stena med staro stavbo galerije in stekleno Vhodno avlo je izvedena kot požarni zid. Objekt je razdeljen na požarne sektorje in požarne celice z evakuacijskimi koridorji in z evakuacijskimi stopnišči. V celotnem objektu je notranje hidrantno omrežje. V depojih so tudi avtomatski sistemi za gašenje z inertnimi plini.
Izvajanje prenove
Izvajanje gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del pri »rekonstrukciji objekta Narodne galerije s pripadajočo zunanjo ureditvijo« je prevzelo inženirsko podjetje VG5, d. o. o. Dela so izvajali od avgusta 2013 (priprave za izvedbo restavratorskih del) oziroma od oktobra 2013 do konca aprila 2015. Gradnja je trajala 19 mesecev.
Oktobra 2013 so se začele rušitve, najprej v obstoječi telovadnici. Nadaljevala so se poglobitvena dela, teren je bilo namreč treba poglobiti za blizu 3 m.
Največji problem pri izkopu je bil transport izkopanega materiala iz objekta zaradi zahtev statike – obstoječi kamnito- opečnati stebri in stene so se morali ohraniti. Uporabljali so se mini bagri in transportna vozila. Na srečo ni bilo težav s podtalno vodo.
Obenem z rušitvenimi deli v kletnih prostorih sta potekali obnova strešne konstrukcije in zamenjava bakrene strehe na kupoli s kamnitim škriljem.
Izvedbeni načrt dvobarvnega polaganja, ki ga je izdelal mestni stavbni inženir Adolf Wagner, fotodokumentacija, ohranjene prvine bakrenih zaključkov in kosi prvotne kritine škrilja, najdeni v kupoli, so omogočili verodostojno rekonstrukcijo kritine na kupoli.
Hkrati z rušitvenimi deli in z zamenjavo strešne konstrukcije je tekla celovita in izjemno zahtevna statična sanacija objekta.
V galerijskih prostorih je bil po vzoru prvotnega tlaka položen nov hrastov parket v vzorcu ribje kosti oziroma po vzoru tako imenovanega samostanskega parketa.
V aprilu 2015 je bil opravljen tehnični pregled; pridobljeno je bilo uporabno dovoljenje.
Izvajalci projekta
Rekonstrukcija objekta Narodne galerije v Ljubljani s pripadajočo zunanjo in komunalno ureditvijo 2009–2015
Investitor
Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
vodja projekta
Miroslav Benulič, sodelavec Tomaž Kukovica
Uporabnik
Narodna galerija
vodja projekta
Dušan Benko
sodelavca
Barbara Jaki, Jože Raspet
Svetovalni inženiring in strokovni servis za vse faze
GTS Inženiring, d.o.o., Anton Vidic
Idejna zasnova za obnovo objekta - izdelava projektne dokumentacije
Šabec Kalan Šabec - ARHITEKTI, Mojca Kalan Šabec, s.p., projektant Andrej Mlakar
Strokovno mnenje o objektu
ELEA iC d.o.o., Angelo Žigon
Konservatorski načrt
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center in OE Ljubljana, Matej Zupančič, Marija Režek Kambič, Mateja Kavčič, Irena Potočnik
Projektiranje ter projektantski nadzor - izdelava projektne dokumentacije PGD, PZI
Projektant: API ARHITEKTI d.o.o, odgovorni vodja projekta Anka Jurjiševič
Načrt arhitekture, odgovorni projektant Uroš Birsa
Načrt krajinske arhitekture, odgovorni projektant Davorin Gazvoda
Načrt gradbenih konstrukcij: Konstat biro, d.o.o., odgovorni projektant Edvard Štok
Načrt električnih inštalacij in opreme: Profi, d.o.o., odgovorni projektant Bojan Germovšek
Načrt strojnih inštalacij in opreme: Biro Petkovski, d.o.o., odgovorni projektant Zoran Petkovski
Načrt kanalizacije: VO Projekt, odgovorni projektant Vojko Oman
Načrt osvetlitve Marjeta Zupančič Meglič
Revizija PGD projektne dokumentacije
NAVA, d.o.o., Monika Fink Serša
Investicijska dokumentacija PIZ in IP
FIMEX-N, d.o.o., Nevenka Franko
Izvedba konservatorsko-restavratorskih del
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Restavratorski center, Matej Zupančič, Nina Žbona, Ajda Purger, Špela Govže, Martina Kikelj, Anka Batič
Nadzor konservatorsko-restavratorskih del
odgovorna konservatorka Marija Režek Kambič
Podizvajalci konservatorsko-restavratorskih del
Amoret restavratorstvo, d.o.o., Miro Klajder
Mizarstvo Košnik, d.o.o., Janko Košnik
Mizarske storitve Aleš Japelj, s.p.
Krovstvo in kleparstvo SG Koželj, d.o.o., Gašper Koželj
Mizarstvo Janez Novak, s.p.
ONIS, d.o.o., Rajko Posavec
BO.CONSULTING Romana Bohinc, s.p.
Zaključna gradbena dela Andrej Zorc, s.p.
Izvedba gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del
Inženiring in vodenje del: VG5, d.o.o., vodja projekta Ambrož Kokalj, vodja gradbišča Lenart Capuder, delovodja Fikret Dekić
Nadzor gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del
GEA Consult, d.o.o., Jože Misson
Varstvo pri delu
Idila projekt, d.o.o., Bojan Srovin
Podizvajalci gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del
Statična sanacija konstrukcije: EMSA, d.o.o., Boštjan Šuligoj
Gradbena dela: Gradbeništvo DRS, d.o.o., Radoslav Stojnić
Strojne inštalacije: Kolektor Koling, d.o.o., Iztok Grandič
Elektro inštalacije: IMP, d.d., Iztok Urbanija
Elektro inštalacije: ELCOM, d.o.o., Jože Brodnik
Tehnično varovanje: ZARJA elektronika, d.o.o., Boris Grivić
CNS: Hidria, d.o.o., Goran Demšar
Dvigala: SEC, d.o.o., Ana Sedej
Gradbeni odri: LAPONIJA, d.o.o., Renata Gorenjak, Jernej Gorenjak
Zemeljska dela: EURONEP EKO, d.o.o., Roman Žurbi
Gradbena dela: ELFIM gradbeništvo, d.o.o., Elfim Ramčeski
Rezanje AB sten: Jagodic Igor zaključna dela v gradbeništvu, d.o.o., Igor Jagodic
Dobava betona: Projekt Beton, d.o.o., Edi Fetah
Hidroizolacija: HARIS, d.o.o., Reuf Sadiković
Dobava armature: feBRUS, d.o.o., Smiljan Marić
Polaganje armature: SELBEG, d.o.o., Selim Beganović
Požarne zavese: Alumatik, d.o.o., Tjaša Fidler Jasnič
Kamnoseška dela: Mineral, d.d., Tomaž Lampič
Električna senčila: Fortuna trade, d.o.o., Verjanko Fortuna
Estrihi: SLED gradbeno podjetje, d.o.o., Milan Jelovšek
Kovinska požarna vrata: BLT, d.o.o., Robert Lapajne, Marjan Krapež
Steklena vrata in stene: Glas design, d.o.o., Mojca Fakin, Borut Mence
Električno odpiranje oken: GT inženiring, d.o.o., Gašper Tonin
Parketarska dela: ALPOD, d.o.o., Frane Kovačič
Ključavničarska dela: MKE, d.o.o., Tadej Matulin
Suhomontažna dela: Medin plus, d.o.o., Mirsad Velagić
Keramičarska dela: KELGRAD, d.o.o., Franci Bukovec
Slikopleskarska dela: Slik, d.o.o., Jože Žnidaršič
Lesena vrata: TMP, d.o.o., Tomaž Porenta
Epoksi tlak: Amal, d.o.o., Lovro Kokalj
Jedkana stekla: Zavod za varstvo arhitekturne dediščine - ZVAD, Aleš Lombergar
Krovska dela: Streha Kuhar, d.o.o., Stanislav Kuhar
Mizarska dela: Mizarstvo, žagarstvo in inženiring Ivan Mikek, s.p., Ivan Mikek
Lesena vrata: Spectra 9, d.o.o., Urban Moljk
Hortikultura: Vrtart, d.o.o., Tadej Stražar
Izvajalci opreme prostorov
Zumtobel lighting GmbH, Rudolf Staricky
Atlas oprema, d.o.o., Janez Potokar
ZARJA elektronika, d.o.o., Boris Grivić
Lesnina MG oprema, d.d., Boštjan Mencinger
AB3, d.o.o., Alenka Žgur
Lestroj, d.o.o., Franci Stupica
TSE, d.o.o., Ivo Kovše
ARCHA inženiring, d.o.o., Boštjan Štolfa
Kambič laboratorijska oprema, d.o.o., Anton Kambič
Operacijo je delno financirala Evropska Unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se je izvajala v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007–2013, razvojne prioritete »Povezovanje naravnih in kulturnih potencialov«, prednostne usmeritve »Mreženje kulturnih potencialov«.
Prenova Narodnega doma
Odprtje Narodnega doma
Gradivo za novinarje
Press Kit (ZIP) (12.3 MB)
Na ogled od 28. januarja 2016
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana