»V knjigi Pasolini in smrt poskuša Giuseppe Zigaina (1924–2015), režiserjev prijatelj in znan italijanski slikar, v skladu s Pasolinijevo v Heretičnem empirizmu zapisano mislijo, da je smrt za življenje kot montaža, ki to življenje retroaktivno poveže v smiselno celoto in obenem omogoči, da je zares izraženo, podati svojo interpretacijo Pasolinijeve nasilne smrti. Vidi jo kot nekaj, kar je bilo kar najgloblje povezano z njegovim delom; prepričan je, da je Pasolini vnaprej videl ali slutil, da bo umorjen. Še več: način, kako je bil umorjen, dojema kot skrajno konsekvenco njegovega lastnega hotenja po tem, da bi se totalno izrazil, in obenem kot nekakšno z obredno natančnostjo načrtovano samožrtvovanje, ki naj bi v skupnosti, ujeti v paraliziranost potrošniške družbe, znova prebudilo ustvarjalno energijo mita in naj bi imelo tako rekoč kozmogoničen pomen.« – Miklavž Komelj