Predstava Krvava gora pripoveduje mnogo zgodb, ki so se zgodile pred sto leti okrog nekdanje Gorice in v celotnem porečju reke Soče, pod krvavimi gorami, ki jo obdajajo. To so zgodbe o ljudeh, ki so izstopali iz svojega časa, in o čisto navadnih ljudi, ki so se po sklepu usode znašli na tedaj odprti soški fronti. V vrtinec vojne vihre na tej fronti – največjem spopadu v visokogorju na svetu – nas uvedejo Albin Mlakar, najznamenitejši slovenski oficir avstro-ogrske armade v prvi svetovni vojni, Alice Schalek, dunajska novinarka, ki je štiri mesece preživela na tej fronti, Lucy Christalnigg, grofica iz Gorice, ki se je ukvarjala s dobrodelništvom in bila tudi prva civilna žrtev prve svetovne vojne na naših tleh, ter zgodbe vojakov različnih narodnosti, ki so se tu bojevali. Te zgodbe prikazujejo okrutni boj iz različnih perspektiv in v različnih zvrsteh odrskih umetnosti, od dramskega in lutkovnega gledališča ter gledališča predmetov do glasbenega, pevskega in plesnega gledališča, zraven pa še filmske oziroma video umetnosti. Tovrstno uprizarjanje daje občutek totalnega gledališča in nas zapelje v popolno fikcijo, v gledališče, kjer nekdo za nas režira vojno in vse, kar pride z njo, igralci pa zgolj igrajo v njej – vojna se nam tako zazdi le fantastična zgodbica, pravljica, hkrati pa postane nekaj naravnega, organskega, normalnega. Občutek dobimo, da dogajanje usmerja neka nevidna moč, znotraj ali zunaj nas, na katero nimamo vpliva, in da smo le lutke, objekti, glasba in ples tega večnega in neustavljivega bojišča. Volja do moči in pravica do svobodne volje se nenehno bojujeta naprej.