Konec 50. let 20. stoletja, ko so vsi pogledovali v nebo in se spraševali, kdo bo zmagal v vesoljski dirki in od kod bo priletelo, je ves svet presenetila prva uspešna socialistična revolucija na zahodni hemisferi, pred pragom svetovnega hegemona ZDA. Seveda je revolucija, ki je nemudoma postala zgled številnim gibanjem po vsem svetu, fascinirala tudi številne filmarje, saj se je vzporedno z vojnami in prevrati bíla vojna podob in interpretacij. Prvi in najbolj slavni evropski filmar, ki je s svojo kamero stopil na kubanska tla, je bil francoski mojster filmskega eseja Chris Marker. Kmalu mu je sledil Mihael Kalatozov in v prihodnjih desetletjih še številni drugi, vse do Huberta Sauperja. Medtem ko je revolucija preoblikovala kubansko družbo, je filmanje revolucije preoblikovalo film in filmarje, ki so se vedno bolj začeli spraševati tudi o lastni vlogi ter vlogi filma pri kolonizaciji in osvobajanju.