»Bo prišlo do reforme človeka? Bo novi človek obdržal nekatere stare organe?« S tem incipitom , napisanim z belimi črkami na črnem ozadju, se začne Ljubezenski primer (1967) Dušana Makavejeva. Malo kasneje bo seksolog dr. Aleksandar Kostić gledalcu ponudil nadaljnjo lekcijo o »organih«, ki se bodo izkazali za nedvoumno spolne organe. Toda ti »organi« so v ostrem nasprotju z radikalno prihodnostjo, zamišljeno v incipitu ; so priče »starodavnih časov«, ki so bili prosti inhibicij, naloženih modernemu človeku. Ljubezenski primer Makavejeva tako od samega začetka vzpostavi gost sklop odnosov med seksualnostjo, revolucijo in časovnostjo. V predavanju bom orisal te povezave in pokazal njihovo pomembnost ne le za jugoslovansko kulturno samooblikovanje, pač pa tudi za prevladujoče estetske diskurze in spolno zaznamovane gledalske pozicije.