V Modernih časih (1936) se ikonični lik malega Potepuha Charlieja Chaplina bori za preživetje v modernem, industrializiranem svetu. Potepuh, tovarniški delavec zaposlen na proizvodni liniji, je zaradi napake na tekočem traku prisiljen opravljati ponavljajoča se in odtujevalna dela, dokler ne doživi živčnega zloma, pade v stroj in povzroči kaos v celotni tovarni. Zgodba se odvija kot pikareskna pustolovščina, v kateri gre mali Potepuh v bolnišnico, nato v zapor, postane junak, opravlja druga odtujevalna dela, gre ponovno v zapor in se seveda zaljubi. Film je komentar na obupne zaposlitvene in finančne razmere, s katerimi so se mnogi soočali med veliko depresijo, pogoje, ki jih je po Chaplinovem mnenju ustvarila učinkovitost sodobne industrializacije.
Osemdeset let po Modernih časih je ameriški umetnik Michael Mandiberg začel s projektom Postmoderni časi ( Postmodern Times , 2016–18, 87′), priredbo filma Charlieja Chaplina, v celoti predano zunanjim sodelavcem, ki kot delavci na poziv delajo preko priljubljene platforme Fiverr. Če so Moderni časi portret fordistične organizacije dela (montažne linije), prikazujejo Postmoderni časi digitalno tovarno in postfordistično organizacijo dela, v kateri delavci nimajo plače in, običajno od doma, opravljajo majhna, premalo plačana opravila, za pogosto neznane pokrovitelje. Mandiberg je s pomočjo množične delovne platforme Fiverr, pri 182 digitalnih freelancerjev, ki živijo v več kot 25 državah, naročil kratke posnetke in jih združil z deli Modernih časov Charlieja Chaplina. S tem je poustvaril »industrijsko zgodbo« za današnjo digitalno dobo. Delo Postmoderni časi je ustvarjeno ob podpori LACMA’s Art + Technology Lab (laboratorij za umetnost in tehnologijo) in vsebuje tudi partituro, ki združuje različne interpretacije izvirnega zvočnega zapisa, vključno z generično predstavitvijo podatkov MIDI, strastnimi interpretacijami originalne partiture, ki jo izvajajo glasbeniki s platforme Fiverr, ter delci originalne partiture, pomešane z vsakdanjimi zvoki, ki glasbo navežejo na originalno filmsko glasbo. Transformativni remiks ustvari kaotičen zvočni posnetek, ki se v digitalne napake razcepi le zato, da se nato ponovno organizira okoli ključnih lajtmotiv , prisotnih v prvotni partituri, kar je samo po sebi v skladu z ustvarjalnimi pogoji dela.